Leta 1879 je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv.Petra, kjer se je nahajala istoimenska kapelica in kos obale z zalivom ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela leta 1881. Tovarno je odprlo francosko podjetje Generalna francoska družba za konzerviranje živil (Societe Generale francaise). Domačini so jo poimenovali fabrica »dei Francesi« ali fabrica »dei bagni«.
Delavke v Delamarisu nekoč (Muzej Parenzana)
Warhanek z Dunaja je zgradil drugo tovarno, ki je pričela z delom naslednje leto. Warhanek je bil prvi, ki je v Tržaškem zalivu zgradil tovarno za konzerviranje rib (v Devinu pri Trstu). Ker izolski ribiči niso ujeli dovolj rib za potrebe tovarn, so ribo kupovali: iz beneške lagune jegulje, ki so jih v tovarnah prepražili, marinirali in konzervirali v sodčke, uvažali so »ruske sardele«, ki so jih spražili ter konzervirali v olivnem olju v pločevinkah; iz Norveške so uvažali slanike, jih očistili, polili s kisom, dodali dišave in jih konzervirali v sodčke. V pločevinke so vlagali od 5 do 10 sardel, neto teža je bila 125 gr, največje pločevinke so vsebovale 1000 gr sardel. Soljene sardele so izvažali v škatlah od 1 do 10 kg. Leta 1886 je bilo v tovarnah zaposlenih 180 mož in 580 žensk.
Območje nekdanje tovarne Argo Foto: obala plus.si
Iz ribjih ostankov (glave, drobovina) so začeli izdelovati gnojilo: v cementne kadi so zmetali »ribji gnoj«, med plasti posuli 4kg apna, po dveh mesecih so primešali žagovino in
2 l žveplene kisline. To gnojilo so kupovali celo kmetje iz okolice Dunaja. Ribiči so glave sardel v sodčkih nosili na morje in jih uporabljali za vabo: pometali so jih v morje, da so privabile druge ribe.
Lastniki tovarn so z ribiči sklepali odkupne pogodbe. Leta 1920 je bila odkupna cena sardel 8 lir za kg. Količino plave ribe so merili so merili v »mierah« – po 1000 komadov skupaj.
Leta 1923 je bil v tovarnah zaposleno 658 žensk in otrok. Največ delavcev so zaposlili od aprila do oktobra, ko so tovarne konzervirale sveže ribe. Število zaposlenih je zato med letom zelo nihalo. V zimskih mesecih so tovarne predelovale in konzervirale nasoljeno ribo. Ribo so solili takoj po ulovu, nato pa še v tovarnah.
Maja 1935 je bilo v Izoli 285 ribičev z barkami, v ribiških posadkah pa 550 ribičev. V 30-tih letih 20.stol. se je spremenila tudi tehnika ribolova na plavo ribo. S pomočjo agregatov so svetili v morje in tako privabili jato rib pod barko in jo z mrežo plavarico (saccaleva) obkrožili. Mreža je imela na dnu železne rinke skozi katero je tekla vrv ,ki so jo zategnili s pomočjo vitla na barki. Tako je mreža dobila obliko vreče (sacco).
Dober ribji ulov
Ribiči so ostajali na odprtem morju tudi po več dni, včasih celo dva tedna. Delali in spali so na bragocih. Portolate, barke za prevoz ujete ribe v tovarno, so ribičem vsak dan pripeljale vodo, hrano, cigarete in kavo.
Količino ulova so še vedno merili po starem,sardele niso tehtali, ampak šteli: ribič je vzel v levo roko dve, v desno pa tri sardele; šteli so premike rok, en premik 5 rib, 20 premikov 100 rib. Na portolati so število rib beležili in ribičem izdali potrdilo.
Izola je bila velik potrošnik rib. Julija 1934 so meščani porabili 40 ton olivnega olja, 120 ton svežih rib, eno tono ribjih konzerv.
Zaradi zahtevnega zunanjega trga, posebno severnoameriškega so v tovarnah zelo pazili na kvaliteto, zato so zaposlili specialne poskuševalce, ki so ugotavljali zrelost in kakovost slanih rib, filetov in ribjih paštet. Zadnji poskuševalec je končal svoje delo leta 1950.
Po septembru leta 1943 je ribolov popolnoma zamrl, saj so Nemci minirali ves Tržaški zaliv.
Delamaris gre s skušami in sardelami v Pivko Foto: Delo
Delamaris iz Izole se je preselil v novo tovarno na Kalu pri Pivki. Izola je tako izgubila tovarno, ki je v mestu delovala od 1879.
Viri:
Gradivo za turistične vodnike, TZP Portorož
https://old.delo.si/gospodarstvo/podjetja/delamaris-gre-s-skusami-in-sardelami-v-pivko.html
