Najstarejši pisani viri o obstoju ladjedelstva v severozahodnih istrskih krajih segajo vsaj v 14. stoletje, saj leta 1322 v piranskem mestnem statutu govorijo o ladjedelnici v Piranu. V 19. stoletju so imeli v Piranu 3 ladjedelnice: sredi stoletja so jih preselili pod samostan sv. Bernardina, kjer so na praznem prostoru podrtega solnega skladišča družine Furegoni, Apollonio, Dapreto in Bontempo uredili manjše, a za tedanje čase moderne ladjedelnice. Specializirali so se za gradnjo tovornih in ribiških ladij. Gradili so v glavnem ladje za obalno plovbo in krajevne naročnike. Po 2. svetovni vojni je do selitve v Izolo leta 1974 delovala tam ladjedelnica "2. oktober".

V Izoli je bilo že pred 2. svetovno vojno več manjših ladjedelnic in škverov. Ob obrežju t.i. "Riva la Penna" na robu mesta so že leta 1887 popravljali stare in gradili nove barke. Lastnika škvera na občinskem zemljišču sta bila Francesco in Giovanni d'Este. Med obema svetovnima vojnama je delovalo nekaj manjših ladjedelniških obratov, vsaka svojo ladjedelnico pa sta imeli tudi tovarni ribje industrije Ampela in Arrigoni, ki sta premogli tudi vsaka svojo ribiško floto.

V nasprotju s tržaškimi ladjedelnicami, ki so se v 19. stoletju razvile v samostojno in specifično lesno in kasneje železarsko industrijo in so prevzemale vse najpomembnejše, največje in finančno dobro pokrite gradnje ladij, so ladjedelnice v istrskih mestih vse do 50-ih let 20. stoletja ostale na obrtni ravni, oziroma na ravni povezave različnih obrti.

V ladjedelski stroki je bilo točno določeno, kaj je ladjedelnica in kaj škver. Ladjedelnica je bila obrat, ki je zasedal prostor ob morju z najmanj 290 m2 površine in so v njem lahko gradili plovila tudi z 200 ton nosilnosti. To je bila tista najmanjša možna površina, ki so jo mojstri potrebovali za gradnjo takšnih ladij. Za škver pa so veljale tiste obalne obrtne naprave, kjer so gradili in popravljali manjše ladje in katerih delovna površina je merila manj kot 290 m2 . V njih so lahko zgradili tako plovilo "barcha (nosilnost do 10 ton), kot "naviglio" (10-200 ton nosilnosti). Za izdelavo takega plovila so potrebovali dober mesec
dni.
(avtorica mag. Nadja Terčon)

Vir:
Gradivo za turistične vodiče, TZP