V grobih obrisih je je dogovor temeljil na razdelitvi obveznosti: kolon je prispeval svoje delo in del orodja, lastnik posestva pa kapital (zemljišče, živino, del orodja, sadike … kasneje tudi kmetijsko mehanizacijo in umetna gnojila. Pridelek so koloni vedno delili na polovico.
Veliko kolonov je s svojimi družinami bivalo na gospodarjevem posestvu; uporabljali so gospodarska in stanovanjska poslopja, ki so bila njegova last in zgrajena prav v ta namen.
Istrskega kmeta so pahnile v položaj kolona predvsem težke ekonomske razmere in posledično revščina, s katero se je otepal skozi stoletja. Kmetije so bile majhne in razdrobljene. Polja so obdelovali ročno majhna kmečka gospodarstva se niso mogla povzpeti iz okvirov naturalnega gospodarstva. Borila so se za golo preživetje. V tako neugodnih razmerah jih je usodno prizadela že slaba letina.
Po odpravi fevdalnih posesti sredi 19. stoletja so postali kmetje individualni lastniki zemlje, ki so jo že pred tem obdelovali. Vendar jih je ob visokih davkih država obremenila še z dolgom za zemljiško odvezo. Kmetje so se morali zadolževati. Dolg je imel hipotekarni značaj in je bil vezan na zemljo. Marsikatera kmetija je prišla na dražbo. Iz arhivov nekaterih koprskih družin je razvidno, da so pridobile zemljo od številnih dolžnikov. Obstajali so tudi primeri kolonov, ki so izhajali iz revnih družin s številnimi otroki. Sinovi niso imeli možnosti, da bi ostali na domači kmetiji, zato so morali poiskati vir preživljanja drugje.
Do zadnjega velikega porasta kolonskih posesti je prišlo v obdobju med dvema svetovnima vojnama. Med leti 1904 in 1947 se je število kolonov v Istri povečalo za več kot petkrat. Težko gospodarsko stanje je privedlo na dražbo mnoge male kmetije. Propadli kmetje so postali koloni, nekateri kar na svojih bivših posestvih. (Takšne razmere so imele tudi nacionalistične vzroke v fašistični politiki zavojevalcev Istre.)
Kolonski zaselki so dolgo predstavljali edino obliko stalne poselitve v ožjem obalnem zaledju. Locirani so bili znotraj posestev, navadno v osrednjem delu. Strnjeni zaselki, ležeči sredi širokih kmetijskih površin, so dajali pomemben prostorski poudarek pokrajini. Imenovali so jih »stancije« ali »kortine«. Ohranjeni primeri v obalnem zaledju Slovenske Istre nam kažejo dokaj enotno sestavo: veleposestnikova vila, ena ali več stanovanjskih hiš za kolone, gospodarsko poslopje s hlevom in senikom, lopa za spravilo vozov in orodja ter pomožni, manjši gospodarski prostori, kot na primer svinjak, letna kuhinja s krušno pečjo, kokošnjak. Včasih naletimo znotraj zaselka na privatno kapelo. Stalni prebivalci tovrstnih zaselkov so bili koloni. Gospodar je vilo uporabljal le občasno, v poletnih mesecih in v času večjih kmečkih opravil.
Vir: Eda Benčič Mohar. Kolonski zaselek Polje 29 nad Izolo. V: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre. Zbornik referatov, Znanstveni institut Filozofske fakultete, Ljubljana, 2002
