O manjših danes obstajajo samo fotografski oziroma pisni dokazi, cerkev, posvečena Materi Božji pa še vedno kraljuje na vrhu klifa kot najbolj priljubljeno romarsko središče Istre.
Prvotna cerkev je na tem mestu stala že okoli leta 1200. Na karti iz piranskega občinskega arhiva iz let 1200‒1210 je z zapisom »Planus seu planetus S. Mariae« (Na ravnici Matere Božje) že označeno kmečko naselje, ki jo je obdajalo in se po njej imenovalo. Za cerkev so skrbele redovnice benediktinke iz samostana pri cerkvici sv. Basa, po njihovem odhodu iz teh krajev leta 1212 pa so slabo desetletje zatem skrb za cerkev prevzeli patri benediktinci iz samostana onkraj solin, ki so se v njej zbirali k molitvi, kadar so delali v okoliških vinogradih.
Prvo večjo prenovo stavbe je leta 1463 omogočila donacija bogate vdove iz Pirana Osvalde Petronio Barcazze, ki je sklenila cerkev na svoje stroške popraviti. Po njej je ta za nekaj časa dobila ime Barcazza. Ko so tudi benediktinci zapustili samostan, je nadzorstvo nad cerkvijo prevzel piranski kapitelj.
Leta 1512 naj bi se čuvajema vinogradov pri cerkvenih vratih prikazala Marija in potožila, da so pozabili nanjo, saj da je njej posvečena stavba v slabem stanju. Svetišče so zato v naslednjih desetletjih obnovili in povečali ter preimenovali v Cerkev Marijinega prikazanja.
Notranjost cerkve Marijinega prikazanja
Čudežni dogodek, zaradi katerega je cerkev kmalu postala najpomembnejša istrska božjepotna cerkev, je okoli leta 1520 slikar Francesco Valerio naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar, na stenah cerkve pa visi deset velikih platen s prizori iz Marijinega življenja, od rojstva do poveličanja, ki jih je med leti 1656 in 1671 naročil, morda celo ustvaril piranski župnik Tomaž Gregolin.
Detajl pročelja cerkve Marijinega prikazanja
Leta 1907 so skrb za strunjansko svetišče prevzeli frančiškani italijanske province Trento in ob štiristoletnici Marijinega prikazanja dali strunjansko milostno Marijino podobo z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X tudi kronati.
Leta 1955 je upravljanje cerkve prešlo v roke slovenskih frančiškanov province Sv. Križa. Potem ko so ti leta 2014 odšli iz Strunjana oziroma cerkve, je strunjansko župnijo in samostan prevzela koprska škofija.
Zelo bogata nesnovna dediščina, povezana z legendo o prikazovanju, romanji, procesijami in čudežnimi rešitvami zajema pripovedi, spomine, pesmi, podprta je z vrsto ilustrativnih slikarij in votivnih podob, ki se hranijo v cerkvi.
Dogodek Marijinega prikazanja se od nedavnega znova obeležuje tudi s procesijo bark, ki Marijin kip prepelje iz Izole v strunjanski božji hram.
