Dodamo lahko še, da je v primorskih mestih, zlasti pri bogatejših arhitekturah, tudi skorajda edini. Po eni strani je tako zaradi večstoletne beneške nadvlade, po drugi pa zato, ker je večino meščanstva teh mest do nedavnega sestavljalo italijansko govoreče prebivalstvo, kar dolgo časa velja tudi za neposredno kmečko zaledje. Prav zato so bili edini raziskovalci in razlagalci umetnostnozgodovinskih spomenikov neposrednega obalnega pasu Slovenskega primorja lep čas italijanski pisci in tudi prvo obsežnejše delo o Slovenskem primorju, Steletova Umetnost v Primorju, se obmorskih mest največkrat dotika le mimogrede. Medtem ko prvi večinoma popolnoma zanikujejo pomen in vpliv širšega slovanskega zaledja na romansko čutečo umetnost v Primorju, Stele dokazuje močno samobitnost predvsem za umetnost drugega pasu, ki je sicer vplivana tako z juga kakor s severa, vendar ustvarja izvirne oblike. Sicer pa nam je slovenska primorska mesta neposredneje približal šele Bernik z razpravo Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran, ki se kljub izrazito celovitemu obravnavanju predvsem urbanističnih vprašanj dostikrat nadrobno posveti tudi posameznim arhitekturnim spomenikom, zlasti tam, kjer s svojimi lastnostmi izraziteje obvladujejo svoje urbano okolje.
Koper okoli leta 1900
NEKAJ BESED O ZGODOVINSKEM RAZVOJU KOPRA
Rimski Capris na približno današnjem prostoru z arheološkimi izkopavanji za zdaj še ni dokumentiran. Sklepamo, da je naselje obsegalo vrhnji del otoka, ki je bil za naselitev najprimernejši in je bil tudi utrjen z obzidjem. Gre za prostor sedanjega Titovega trga in Trga revolucije, vendar naj bi se naselje leta 555 razširilo do približno srede današnje Cankarjeve ceste.
Zaledje je naseljevalo romansko prebivalstvo, ki se je začelo ob plimi preseljevanja narodov čedalje bolj umikati na težko dostopen (lahko branljiv) otok. Tedaj so ta območja pripadala Vzhodnemu rimskemu cesarstvu in Koper se je imenoval Justinopolis. Bizantinsko gospostvo je trajalo vse do leta 788; tedaj je Karel Veliki Istro dobil pod frankovsko oblast in tudi tu so se začele razvijati fevdalne oblike gospodarstva. Vendar so razmeroma samostojna primorska mesta ljubosumno varovala svoj, delno iz antike ohranjeni način političnega in gospodarskega življenja in jim ne gre v račun zlasti organizirana kolonizacija Slovanov na še pusta območja; frankovska oblast jih je naseljevala, da bi krepila gospodarsko moč. Obdobje prevladujočega fevdalnega reda je trajalo vse do premoči beneškega vpliva v istrskih mestih in do uveljavitve habsburške oblasti v notranjščini polotoka.
Leta 1077 preide Koper skupaj z ostalo Istro in Kranjsko pod svetno oblast oglejskih patriarhov. Ob tem si znajo mesta in kasteli ob obali in v notranjosti še naprej obdržati svojo notranjo samoupravo in ohranijo veliko konservativnost glede starih pravnih in jezikovnih izročil od rimske prek bizantinske dobe tja v srednji vek.
Povečini romansko prebivalstvo sili izpod oblasti oglejskih patriarhov (ti so bili večinoma nemškega rodu) in mesta navezujejo stike z gospodarsko močnejšimi Benetkami, ki čedalje bolj pritiskajo na Oglej. Mesta v zahodni Istri pridejo že ob koncu 13. stoletja pod beneško oblast (Koper leta 1278) in do leta 1420 mora Oglej Benetkam odstopiti na račun neplačanih dolgov že vso svojo posest v Istri in Furlaniji.
Vendar Koprčani tudi z beneško oblastjo niso zadovoljni; to izpričuje zlasti upor leta 1348, ko se beneški uradniki zatečejo v nezavzetni Levji grad. Le-ta so Benetke začele zidati že takoj po priključitvi Kopra, da bi z njega lahko branili mesto in ga hkrati zanesljivo nadzorovali. Težke trenutke preživi Koper tudi leta 1380, ko ga plenijo in rušijo Genovežani. Mir ne traja dolgo in leta 1413 ropajo po Kopru čete oglejskega patriarha Ludvika in kralja Sigismunda. Prebivalci so bili v nevarnosti zlasti leta 1417, ko so Turki prek Krasa pridrveli vse do mesta pa do Trsta in Soče. Vendar je otok kljub pomanjkljivemu obzidju zdržal tudi ta naskok.
Veduta Kopra konec 16. stoletja, 'INTER UTRUMQ(UE) TUTA' (delavnica Domenica Tintoretta, 1589), olje na platno, Pokrajinski muzej Koper, zbirka 'Piano nobile'.
Nato je do konca 18. stoletja vladalo razmeroma mirno obdobje, ki pa so ga trgale pogoste epidemije kuge. Leta 1797 je Koper pripadel Avstriji in kmalu spet spremenil gospodarja — zasedli so ga Francozi.
Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom beneške republike (1797)
Francozi niso bili dolgo gospodarji Kopra. Zapomnimo se jih po oblikovanju Ilirskih provinc s sedežem v Ljubljani, kamor je spadal tudi Koper in njegova okolica. Avstro ogrska je ponovno pridobila oblast nad Koprom in okolico vse do konca prve svetovne vojne, ko so Istro in Dalmacijo zasedli Italijani. Z raznarodovalno politiko so gospodarili na teh prostorih do njihove kapitulacije leta 1943. Komaj kakšnih 25 let, toda fašistična oblast je vtisnila tako globok pečat med prebivalstvom, da se je plima vrnila v povojnem obdobju, ko so številni prebivalci italijanske narodnosti zaradi lastne varnosti optirali za Italijo. Manj je znano, da so se odselili tudi številni Slovenci v iskanju boljšega življenja.
Koper bližnje preteklosti
Italija tudi danes, zavestno ali ne, ne zmore povezati fašistične preteklosti in grozodejstev nad Slovenci s povojnim eksodusom pretežno italijanskega prebivalstva iz Istre in Dalmacije.
Sledilo je povojno obdobje Jugoslavije, ko se je Koper »pod krinko« razvijal v pristanišče, ki je danes v samostojni Sloveniji gospodarski in ekonomski center države, ki se kapitalizira na logističnih konkurenčnih prednostih.
Koper 1929 in 2022
Viri:
https://www.facebook.com/groups/1569679486669759/permalink/1664528903851483/
https://twitter.com/DorijanMarsic/status/1570477105489809411
