Če gledamo s Kopra in bližnjih obmorskih krajev na istrsko celino, vidimo gručasta naselja, ki pa kažejo vsa neko strogo arhitektonsko skladnost. Ko pridemo do teh naselij, opazimo stavbe, grajene po načelih čistega kubizma, postavljene nepravilno, a vendar po neki zakonitosti. Zaselki in naselja leže po pobočjih ali vrh grebenov, kamenita kubična telesa stavb se vrste pravokotno na cesto kot vrstne vasi ali se pa gručasto kopičijo. A neka urejenost in podrejenost je vodila rast velikih in malih naselij. Pri proučevanju vzrokov za te oblike ugotovimo, da so poleg mnogih drugih spodbud predvsem zemlja in podnebni vplivi soustvarjali značaj teh naselij.

Kraji okrog Dekanov in Marezig gledajo na severozahod, proti morju, proti Trstu. Na severu, severovzhodu in vzhodu se vrste alpska predgorja. Kras in Istra. Mili in prijetno osvežujoči, pa tudi ostri, siloviti in trpki pozdravi prihajajo iz teh krajev. Istran sprejema prve gostoljubno, pred drugimi se skuša zaščititi.

Z morja piha »murjak« od desetih do štirih (Bržani), od tam pripihlja ob enajstih »mornik« in »prinese malo zraka z morja« (Labor), pride »aria z murja« in nalahno pihlja (Rojci), poleti prinese pa tudi točo (Rojci). Vetrovi, ki prihajajo s celine, niso tako mili. S severovzhoda privihra burja, najčešča obiskovalka slovenske Istre. Pozimi je oster vzhodni veter »podsončnik«, imenovan tudi »gorenji veter« (Bržani), ki prinese mraz (Gorenjci). Poleti je znanilec slabe letine, saj dokler gospodari podsončnik, ni upa na dež (Gorenjci). Če se podsončnik pomeša z »malo juga«, ga imenujejo »krivec« (Labor), tudi »trusovec« ali »boršteran« (Rojci). Dež prinaša južni veter »juh « ali »jeh « (Gorenjci), imenovan tudi »črni juh« , »ta pravi juh « (Rojci). »Beli juh«, ki piha od jugozahoda pa »kot dobi, tako pusti« (Rojci).

Vsi našteti mili in siloviti zračni tokovi so vplivali na oblikovanje hiš in naselij. Človek se je obračal stran od ostre burje, zavarovati se je želel pred mrzlim podsončnikom in je obrnil lice svojega bivališča proti milemu in osvežujočemu morjaku. Če mu to ni bilo mogoče, se je zaslonil za soseda, ali si je pa ogradil dvorišče »korto« z zidom iz visoko naloženih »škrli«, ki prestreza silovitost vetrov.

Če si ogledujemo hiše v Slovenski Istri, ugotovimo, da so okna in vrata običajno obrnjena na isto stran: hiša gleda in se prezračuje enostransko. S polno zazidanim hrbtom se ne upira samo vetrovom, brani se tudi pred hišnim prepihom, ki ga pogosto se menjajoči burni zračni tokovi kljub temu še povzročajo.

Hiše in domovi imajo skoraj vedno ograje. Zidane so na suho - iz kamna, ki ga lomijo doma in ki ima skrilast lom. Skozi lepo oblikovana, včasih arhitektonsko bogata vrata, »porton« ali »kalono« se pride v korto. Čeprav je Istran že premišljeno zaobrnil svoj o hišo v najugodnejšo lego, je intimni prostor svojega delovnega življenja ogradil še z visokim zidom. Da se odtegne zunanjemu svetu? Preširoko gleda na morje, družaben človek je. Zopet so mu podnebne razmere svetovale tako obliko doma; a ta vendarle ni vsesplošna. Kadar je lega hiše ali celotnega naselja ugodna, hiša ne stoji v ograjeni korti.

Slovenski Istran se je skrbno ogledal, preden si je pravilno zaobrnil hišo, pa jo je tudi s premislekom pokril. Prazgodovinska tradicija te dežele se javlja v strehah, zloženih iz škrli (Lopar, Grabi št. 29, Dobrinja Anton, pri Merlini). Pokrajina nudi kamen, ki se skrilasto lomi v debelih, gladkih ploščah romboidne oblike. Človek ga je uporabil za pokrivanje bivališč predvsem zato, da je dobil težko kritino, ki mu je burja ni odpihala. Tudi monumentalni »krov« iz korcev »kop«, ki je zamenjal kamnito kritje, je pridržal njegove odlike: tudi ta kritina je težka; spojena s podlago učinkuje kot monolit. Njena konstrukcija je zelo preprosta in vendar premišljena. Po stari tradiciji so kope polagali na lesene plohe »žagance«. Ob kapu so jih z malto povezali s škrlmi, ki so pokrivale zid, ob slemenu pa z malto na žagance. Vmes so jih polagali na suho. Danes navadno položijo kope na tanke opečne ploščice »tavele«. Malta poveže obe glinasti obliki v enovito celoto. Še tretjo kritino pozna slovenska Istra: slamnato. Imenujejo jo »streha« v nasprotju z opečnim »krovom« . Pa ta streha je drugače oblikovana kot naša osrednje slovenska slamnata streha. Vedno je dvokapna. Čelne zidove ima potegnjene preko strešin. Vanje so trdno zasidrane vodoravne grede, ki nosijo streho. Če je hiša dvocelična, je tudi ločilni zid potegnjen preko strehe. Na ta način je razbita predolga ploha, ob katero bi se mogla upreti burja.

Istrska hiša ne pozna velikih napuščev. Kamniti zid zaključuje kamniti žleb »gronda«. Nad njim se v valoviti črti zaključuje streha iz korcev. Južno sonce zarisuje majhne ornamentalne sence korcev in ozko temno črto, ki jo meče gronda, sicer stoji pred nami svetla, jasna kubična gmota. Nikjer ni velikih, naprej štrlečih izzidkov ali močnih arhitektonsko oblikovanih venčnih zidcev, v katere bi se mogli zaletavati zračni tokovi. Da si ustvari senco pred hišo, si Istran postavi »latnik«: na zidnih konzolah in na kamnitih »stebrih« ali lesenih »koncih« leže letve »lašte«, povezane z vrbo »beko« , na njih trstje »kanele«. Preko njih se razrašča trta.

Kubično telo istrske hiše dekorativno zaključuj e kamin. Grajen je z močnim arhitektonskim poudarkom in zelo umno. Različne fantastične oblike, ki se kot male, čudovite arhitekture dvigajo nad rdečkastosivo gmoto iz korcev, so nastale vse iz istih nujnosti: odvesti dim čim više iz hiše in odvajati ga po nmogih ovinkih. Smeri vetrov določaj o orientacijo kaminov. Viličaste oblike kaminov (Rojci, Sv. Brida) so tako zaokrenjene, da burja pritiska na široko stran, kjer ni odprtin za uhajanje dima. Po istem načelu so zaobrnjeni visoki, kvadratni, spodaj ob dveh straneh zadrgnjeni dimniki (Babiči št. 12). Tudi tu pripiha burja na široko stran, ki nima odprtinic. Kamini, ki imajo izpuste na vse štiri strani pokrite z visokimi kapami, so arhitektonsko bogato členjeni, da se vetrni tokovi zaigrajo ob oglih in zmedejo.

Podnebne razmere so sodelovale celo pri oblikovanju notranjščine. Glavni prostor istrske hiše je kuhinja (ognjenica, šiša, cubnja) z ognjiščem (goniščem, si. V/2). Ognjišče je vedno prosto stoječe, odprto, bodisi ob steni ali sredi prostora; dim uhaja skozi široko grlo v kamin. To ognjišče je vedno široko, prostorno. Na njem kuhajo in pečejo, ob njem pa tudi posedajo ob mrzlih dneh na nizkih klopcah »škanjetah«. Zato so ognjišča nizka, približno 15 cm dvignjena od tal; če so višja, imajo stopnice, po katerih se pride na ognjiščno ploščad, kjer je sredi gorišče, ob straneh so pa postavljene klopce.

Več pa na tej povezavi.
Vir:
Šuklje, Gizela (1952). Vpliv podnebnih razmer na oblikovanje hiš in naselij v slovenski Istri. Slovenski etnograf, letn. 5, str. 44-53, 4 f. pril. URN:NBN:SI:doc-OCKYK2WS from http://www.dlib.si
Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-OCKYK2WS/66079c2e-2b7e-456c-a07e-7d56209842f9/PDF