Oglejmo si »Oignjenico« Matije Jermana v Škrljevcu št. 34 (»pr Ceviču«). Enocelična stavba je zasidrana v bregu, vhodna stran je obrnjena proti severozahodu. Zadnja stran hiše in polkrožni ognjiščni izzidek lovita burjo in podsončnik; pred hišo je zatišje. Tu dela Istranka v senci murve na škrli pred hišo.
Skoraj prav tako je zaobrnjena dvocelična »strehnica« Jožeta Jermana v Škrljevcu, ki ima pred vhodom delno ograjeno dvorišče z ograjo iz visoko naloženih škrli. Poleg obeh čelnih zidov je nad slamnato streho potegnjen tudi srednji ločilni zid: dolžina strešin je skrajšana.
Enocelična »šiša« v Dekanih št. 219, ki j e v sklopu doma Ivana Štefančiča (»pr Petitu«) — »ena šišca per tau« — je obrnjena proti jugovzhodu. Burja se zaganja v severovzhodni ogel hiše z obema polno zazidanima zidovoma, okno in vhodna vrata sta obrnjena proti zatišju. Novo zidana večcelična stanovanjska hiša stoji pravokotno na staro enocelično, obrnjena je proti jugozahodu, torej še ugodneje. Vsa okna in vrata gledajo na jugozahodno stran; gmota zidu brez odprtin je obrnjena proti burji. Obe hiši in novo zidano gospodarsko poslopje stoje v ograjeni korti.
Ob podobnem hotenju je rastel dom Lazarja Jermana v Škrljevcu št. 31 (»pr' Tomaža«, si. VI/5). Praded še živečega »nona« si je sezidal pritlično ognjenico, ki jo je pokril s slamo, a je dvignil oba člena zidova preko strehe. Kamina ni zidal, dim je uhajal skozi četverokotno odprtino na čelni strani blizu vrha. Vhod je z jugozahoda, burja se zaganja samo v polno zazidano hrbtno steno. Pred 100 leti ji je bila prizidana nova nadstropna dvocelična stavba z ognjenico v pritličju in »kambro« v nadstropju. Staro strehnico so odslej rabili za hlev. Nova stavba je prislonjena na čelni zid stare strehnice in zidana z njo v stegnjeni črti. Imela je zunanje stopnišče »baladur« na jugozahodni strani. Še živeči nono je zidal pred 60 leti drugi prizidek, ne več v stegnjeni črti, temveč pravokotno na obstoječi stavbi. K temu ga je silila lega doma ob cesti; zavaroval si je pa s tem tudi baladur, ki stoji v najmirnejšem oglu korte. Cestne fasade, ki gledajo proti jugovzhodu in severovzhodu, so skoraj brez odprtin, vse hišno življenje je obrnjeno proti jugu in zahodu, proti ograjeni korti, kjer se po latniku razpenja trta in rasteta figa in murva.
Podobni oziri na podnebne razmere so postavljali dvocelične pritlične stavbe »pr' Kamareta « v Babičih, »pr' Kastanjeru« v Bržanih, »pr' Skrgatu« v Škrgatih, dvocelične nadstropne stavbe »pr' Flegi« v Borštu in »pr' Stoku« v Krmcih in z malimi izjemami skoraj vse druge. Zanimiv primer nudi dom Antona Babica Štagončiča v Babičih št. 20, ki je bil zidan v treh etapah. Prvotni dom leži ob pobočju. Vhod je imel včasih s severozahodne strani. Pogled je uhajal izpred hiše na morje, od koder piha prijetni, osvežujoči morjak. Hišo so kasneje povečali, še kasneje dozidali proti jugovzhodu, pravokotno na obstoječo. Novi del leži više, že na ravnem, vhod gleda proti jugozahodu. Baladur, ki vodi v nadstropno kambro, zaslanja hiša pred vetrovi. Zopet se življenje odigrava v ne ograjeni korti, cestno pročelje, ki ga opihava burja, gleda nerazgibano v svet.
Prav tako mrka v svoji kubični gmoti, ki jo oživlja samo polkrožni »fogoler«, gleda proti cesti hiša Jožeta Peroše Štagončiča v Babičih št. 12 (si. VlI/4). Živahno hišno lice z vhodi, baladurjem in okenskimi odprtinami je obrnjeno proti jugozahodu, proti korti, ki jo oboje ¬ stransko ščitita visoko iz škrli zidana zidova. Življenje, katerega središče je kuhinja s fogolerjem, se razteguje pod mali latnik, razpenjajoč se nad »šališem« pred hišo.
Skozi porton Jožefa Korošca v Socerbu št. 23 (»pr' Vončonovih«, si. VII/5) pridemo v korto in vidimo na desni podolžno pročelje hiše, na levi gospodarsko poslopje s »štalo« v pritličju in »vodrom« v nadstropju. Celota predstavlja vzporedno razporeditev doma. Hišno pročelje gleda proti jugu, zid s portonom, ki povezuje obe stavbi, proti vzhodu. Obcestna, to je vzhodna stran, v katero se zaganjata burja in podsončnik, nima oken; v hišo te vabi le lepo arhitektonsko oblikovani porton s plastiko na prekladi. Življenje se giblje za tem iz škrli zloženim zidom, med »šišo« in štalo, in gleda proti zahodu, proti morju, kjer ni nobene ograje, od koder pripihlja ljubeznivi momik kot dobrodošel gost.
Skozi »ulico« ali »pod kalono« Ortlanove hiše pridemo z glavne dekanske ceste na prostrano korto. Proti njej so se razgibala južnozahodna lica Ortlanove in sosednjih hiš. S korte je v pritličju pod baladurjem vhod v štalo in na baladur, po katerem se pride v nadstropje, v čuhnjo in kambro. Na cestno stran, ki jo opihava burja, gleda samo dvoje okenskih odprtin.
V mnogo bolj živahni arhitekturi se smeji v svet dom Janeza Kocjančiča Guzina v slikovitem Laborju. Obrnjen je proti jugu; pred vzhodnim vetrom, podsončnikom, ga zaslanja četverokotno izzidani fogoler. Baladur, ki vodi v nadstropje, vhod v štalo »kotec« in mala »štaleta« pod baladurjem, vse se gnete v brezvetrnem prostorčku med kotcem in fogolerjem.
Strogo dosleden v obrambi proti vetrovom, ki najčešče in najsiloviteje gospodarijo in prinašajo mraz in sneg, je strnjeni sistem Bembičevih domov v Gorenjcih (si. VIII/6). Zidani so v stegnjeni črti, obrnjeni proti jugu z dolgim pročeljem, ki ga bogato členita baladur in fogoler Tinetove hiše. Vsako hišo varuje proti podsončniku zaščitni zid, ki stoji pravokotno na fasado do višine pritličnih prostorov. Nanj se naslanjajo latniki in ga mehko povezujejo s hišno arhitekturo. Vame pred nemirnimi zračnimi tokovi so tu vzcvetele »jerbe kanele« (pelargonije) in nageljni.
Trmasto se protivijo temu splošnemu pravilu nekatere stare strehnice in ognjenice. V Rojcih nas ob vhodu v vas pozdravi na ploščadi, ki gleda proti morju, skupina pritličnih hiš Sv. Bride. To so tri enocelične hiše. Dve sta obrnjeni proti cesti s podolžnim licem, tretja z ognjiščnim izzidkom na čelni strani. Vse tri hiše imajo vhode z vzhoda, od koder piha podsončnik in se od strani zaletava burja. Zakaj in čemu tako, se sprašujemo. V odgovor zatrjujejo domačini, da so jim vetrovi prizanašali, ker je hišicam nasproti stala nadstropna hiša.
Iz povedanega je razvidno, da hiše v slovenski Istri niso postavljene po enotnih načelih. Enkrat se smejoče obračajo proti cesti, drugič ji kažejo svoje mrko lice in odpirajo vse pisano življenje proti visoko ograjeni korti. V kakšnem medsebojnem odnosu torej stoje v naselju?
Več pa na tej povezavi.
Vir:
Šuklje, Gizela (1952). Vpliv podnebnih razmer na oblikovanje hiš in naselij v slovenski Istri. Slovenski etnograf, letn. 5, str. 44-53, 4 f. pril. URN:NBN:SI:doc-OCKYK2WS from http://www.dlib.si
Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-OCKYK2WS/66079c2e-2b7e-456c-a07e-7d56209842f9/PDF
