Večinoma so bile neopazne, majhne kamnite konstrukcije, vključene kar v mejne zidove ali škarpe. »Hišic«, pritličnih ali celo enonadstropnih, kakršne poznamo iz ožjega obalnega zaledja, v hriboviti Istri in v kraškem svetu ni bilo. Kažete so danes najmanj ohranjen element kulturne krajine v obravnavanem predelu.
Hiške so posebnost v suhozidnih gradnjah. Grajene so na gmajnah ob vaseh, njivah, vinogradih in poljih. Način gradnje je na prvi pogled preprost, vendar zahteva precej znanja in iznajdljivosti pri zlaganju kamenja na suho, da je hiška obstojna in varna za tistega, ki bi poiskal zavetje v njej. Praviloma so grajene iz neobdelanega kamenja. Večina jih ima streho, ki je z notranje strani grajena v obok z zamikanjem skrl in ki sloni na obodnem zidu, v katerem je odprtina kot vhod. Velikost in oblika sta različni. Prav zaradi velikosti je bilo potrebnega dovolj kamenja, za izgradnjo kupolaste strehe pa so bile zlasti pomembne skrle. Nekatere hiške imajo v obodnem, nosilnem zidu zgrajena tudi slepa ali preprosta okna in pečko ali nekakšno kurišče. Največ je bilo pastirskih hišk, obstajale pa so tudi poljedelske, vinogradniške in kamnoseške.
Po načinu izgradnje lahko hiške gleda na vrsto razdelimo na:
• Samostojne hiške: Večjih samostojnih hišk je v primerjavi z drugimi sorazmerno malo. Za izgradnjo take hiške je bilo treba imeti v bližini dovolj ustreznega kamenja, zlasti če so želeli zgraditi večjo. Manjšo so lahko zgradili preprosto zato, ker so si želeli olajšati garaško delo prenašanja kamenja in so gradili le z razpoložljivim materialom na enem mestu. Tako gradnjo je zmogel tudi en sam graditelj.
• Nesamostojne hiške: Za razliko od samostojnih, prostostoječih hišk, se nesamostojne hiške navezujejo na že obstoječe strukture, naravne ali zidane.
Vir:
Benčič Mohar, Eda. Kulturna dediščina podeželja občin Piran in Izola ter Mestne občine Koper. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, marec 2004
