To je privedlo do velikega upada prebivalstva, posledično pa tudi do doseljevanja prebivalcev s področja Dalmacije, Albanije in Grčije. Istra je danes takšna kot je, tudi po »zaslugi« teh epidemij.
Ljudje so se v tistih časih proti nekontroliranemu širjenju nalezljivih bolezni borili na podoben način kot danes. Beneška republika je, na primer, po dveh letih težke epidemije, ki je prizadela njeno ozemlje, pa tudi celotno jadransko obalo, kjer so trgovali, uvedla strožjo kontrolo istrske obale, ki so jo nadzirali oboroženi vojaki. Takrat so nastali lazareti (bolnice), ladje pa s morale predložiti potrdilo o stanju in poreklu blaga. Zanimiv je tudi podatek, da so bile epidemije kuge hujše na benečanskem ozemlju Istre kot na avstrijskem. Glavni razlog je bila trgovina, oziroma migracije ljudi. Tudi danes je podobno.
Koper, Piran, Izola, Milje XIV stoletje
V več kot petstoletnem gospostvu Benetk so kuge pogosto razsajale v Istri. V Kopru je bila leta 1290, v 14. stol. pa jih je bilo v Kopru pet (1330, 1343, 1347, 1348 in 1361), v Istri pa skupaj 12.
V Kopru je morila kuga, imenovana Ghiandussa oz. giandussa, v letih 1347-1348, strahotna pa je bila v Piranu leta 1348, ko so zaradi množičnih pokopov zgradili novo pokopališče. Iz strahu pred njo se je piranski podestat, takoj po prejemu soglasja, umaknil v Benetke. Soglasje so podestatu potem še podaljšali.
Kuga v Miljah je pomorila pol prebivalcev, pokopavali so jih kar v veliko jamo pri cerkvici sv. Ivana izven mesta. Na miljskem grbu iz leta 1348 je napis, daje kuga, šiba božja, udarila "universum orbem" (vesoljni svet). Največjo epidemijo kuge leta 1348 omenja G. Boccaccio (1313-1375) v Dekameronu. Med velikimi epidemijami so množično umirali ljudje, z njimi pa so propadala cvetoča mesta. V doževih "Commissionih" iz leta 1375 beremo tudi tole: "Za vso Istro moremo reči, daje opustošena".
V Piranu in Izoli so ljudje obolevali manj kot v Kopru. Najboljša obramba pred kugo je bila stroga kontrola. Na zahtevo zdravstvenih uradov v Benetkah so ladje s kužnimi bolniki morale imeti izobešene rumene zastave. Pristajati niso smele, strogi pa so bili tudi ukrepi za dovoz hrane in vode. Posebna milica je preprečevala pristajanje sumljivih ladij.
Razcvet Kopra in nove kuge v XV stoletju
V Kopru ni bilo kuge od 1361 do 1449. Ko so Benetke postale gospodar zahodno istrske obale in velikega dela zaledja, so zgradile prometne poti s Kranjsko in Hrvaško Istro. Koprska luka, varna pred burjo, pirati in sovražniki, je postala trgovsko in vojaško pristanišče, ki je s pomorskim prometom povezovala severozahodno Istro z Benetkami in Levante. Političnoupravno in trgovsko je postal Koper glavno mesto Istre, pod seboj je imel 42 vasi in naselij, od teh 12 z utrdbami. V vseh obalnih mestih pa tudi v zaledju mest je prišlo do gospodarskega razcveta. Po 200 do 300 tovornikov je vsak dan tovorilo v Istro moko, sir, les, železnine, v Istri pa so kupovali vino, olje, sol itn. Leta 1463 so Benetke, z mirovno pogodbo s Habsburžani oz. Trstom, za daljšo dobo preusmerile trgovino in promet zopet na Koper in Benetke. Koper je pozabil na rušenja in vojno. Bogastvo je bilo vidno v novih palačah, hišah, cerkvah, samostanih itn. Mlajše redovne družbe (serviti, minoriti, tretjeredniki itn.) so ustanavljale samostane v zdravih, bogatih in veselih krajih. Skrbele so za reveže in iskale mirno življenje. Vsestranski razcvet Slovenske Istre so prekinile kuge (1449, 1457, 1468, 1554 in 1573), ki so bile največje katastrofe ljudstev. Zaradi kug so beneški podestati zapuščali svoje komune.
Leta 1468 je izbruhnila kuga v Kopru, leta 1476 pa silovita v Piranu. Do srede 16. stol. sta bili v Kopru in okolici še dve kugi. Leta 1486 se je iz Benetk širila najprej v Koper, nato pa tudi v Milje.
Kuga v Slovenski Istri v XVI stoletju in zadnja v letih 1630 - 1632
Med kugo v koprski okolici je Trst leta 1525 meščanom prepovedal, da bi odšli k mlinom ob reki Rižani. Dve leti potem je kuga razsajala po celi Istri. Raslo je število neobljudenih hiš in neobdelanih njiv.
Leta 1554 se je kuga ponovno zanesla iz Benetk v Koper. Med to kugo je število Koprčanov padlo od 6.000 na 2.300; kuga se je razširila tudi v Milje, kjer je trajala 8 mesecev. Po ponovni kugi v Kopru leta 1556 je bila v letih 1557-1558 epidemija kuge v Piranu, ki je pomorila dve tretjini prebivalstva. Na to kugo spominja tudi Tintorettova slika, eno najdragocenejših slikarskih platen v Piranu. Ponovno je razsajala kuga v Kopru leta 1573, ko se je razširila tudi na podeželje.
Med leti 1505 in 1632 je v Izoli morila kar 16-krat, strahotne pa so bile kuge v letih 1527, 1553, 1594-1595, 1630-1631. Skoraj polovico prebivalstva Izole je pobrala kuga v letih 1594- 95. Od 3.000 ljudi s 500 ognjišči, kolikor jih navaja G. Thamar leta 1581, jih je leta 1595 ostalo pri življenju le 1.490. Kuga v Izoli leta 1577 se ni razširila v Koper, in to po zaslugi ukrepov izolske komune.
Po kugi leta 1573 seje Koper s slovensko okolico hitro opomogel. Leta 1627 seje število prebivalcev v mestu dvignilo na 5.000, v okolici pa na 4.000. Zadnja kuga v Kopru je bila v letih 1630-1632; zanesla naj bi jo beneška galeja. V mestu je kuga pobrala 1.927, v slovenski koprski okolici pa okoli 3.000 ljudi. Število Koprčanov je padlo na 1.800. Mrliče so pokopavali na pokopališčih v mestu, največ pa v Semedeli, kjer je danes Marijina cerkev, pri bolnišnici Lazaretto na odprtem delu kontrade Ariolo in pri izviru reke Rižane, kjer je danes Marijina cerkev. S strogimi varnostnimi ukrepi so preprečili, da bi se kuga razširila v Izolo in Piran.
Kuga v Pulju in Poreču
Še posebej je ostala v spominu velika epidemija, ki je prizadela Istro, zlasti Pulj, daljnega leta 1630. Trajala je kar dve leti, v tem obdobju pa so povsem izginila nekatera mesta in številne vasi okrog Pulja. Bila je hkrati tudi zadnja epidemija. Beneška Istra je imela v tem obdobju pred izbruhom same bolezni okrog 50.000 prebivalcev. To je štirikrat manj kot danes. Po dveh letih je kugo preživelo samo 30.000 prebivalcev, kar je približno polovica prebivalcev sedanjega Pulja. V tistem času je v Pulju ostalo samo 30 prebivalcev, hiše so ostale prazne, polja v okolici mesta pa zapuščena. To so strašne številke, ki so ostale skrite v zaprašenih arhivih zgodovine. To je bil čas pandemije, ki je zajela celotno področje Sredozemlja ter velik del Evrope.
Od druge polovice 16. stoletja, še posebej v prvih treh desetletjih, je področje kazalo nedvomne znake gospodarske in populacijske kataklizme. Medtem, ko je imelo mesto Pulj 780 prebivalcev leta 1554, je to število v prvi polovici 17. stoletja padlo na 300, leta 1630 pa je bilo po nekaterih pričevanjih tam samo 30 ljudi! Vse prebivalstvo seveda ni pomrlo, v veliki večini so pobegnili pred epidemijo, ki je med leti 1630 in 1632 zajela celotno zahodno istrsko področje. Poreč si je le počasi opomogel. Podatki iz leta 1634 ga še vedno omenjajo kot ”nenaseljeno mesto s samo sto ljudmi, mesto, v katerem ni moč več prebivati“, v katerega le malokdo želi priti in se v njem naseliti “zaradi slabega zraka in slabih možnosti zaslužka“, piše Bertoša.
Zla usoda Dvigrada
Nič kaj bolje ni bilo v teh letih v notranjosti Istre, ko je bilo zapuščeno še eno mestece. To je Dvigrad blizu Kanfanarja, katerega zidovi še danes razvnemajo misli številnih radovednežev. To mestece nad Limskim kanalom, bi, če bi preživelo kugo, bilo prav tako slikovito kot je Grožnjan. „Zahvaljujoč“ kugi pa je postal kup kamenja. Dvigradčani so bežali pred boleznijo v Kanfanar.
V mestu številnih obrtnikov, ki je ime dobilo po dveh mestih – Moncastellu in Castelu Parentino, od katerih so danes ostale samo ruševine Moncastella, so ostale samo najbolj revne družine, ki niso imele kam oditi.
Dvajset let zatem, ko je škof v Dvigradu blagoslovil tri družine, je bila zapuščena, sedaj tudi zrušena cerkev sv. Sofije na mestnem trgu. To je bil konec srednjeveškega mesteca, prvič omenjenega leta 879, okrog katerega so se odvijale številne bitke in vojne, Na koncu pa mu je življenje vzela bolezen. Niti dvojno obzidje ter obrambni stolp, niti tri zaprta mestna vrata, niso mogla preprečiti vstopa kugi.
To je samo opozorilo, da bolezen ne izbira. Družbeni status je v tej zgodbi povsem nepomemben, v bolezni so na koncu vsi enaki. Tudi danes nam je to jasno, bilo pa je jasno tudi našim prednikom, čeprav niso imeli takega zdravstva, kot ga imamo mi danes.
Tako sporočilo so nam pustili umetniki. Na freskah v hrastoveljski cerkvi, ki jih je Janez iz Kastva naslikal leta 1490, so številni napisi, ki predstavljajo pomembno zgodovinsko gradivo. Na obleki sv. Petra v glavni apsidi je napis v italijanskem jeziku: Vi, ki ste živi, ne pozabite na šibo božjo, na hudo kugo, ki je pobrala mnogo ljudi v mestu Kopru in na polovici njegovega teritorija.
Viri:
Kramar, Janez. Epidemije v Slovenski Istri. Zgodovinski časopis 49, Ljubljana 1995, str. 99-112
https://pag.si/kuga-v-istri/
