Soline ob izlivu Rižane so nastale v srednjem veku. Skupaj s solinami južno od Kopra so bile del koprskih solin, ki so bile po obsegu in pridobivanju soli takoj za piranskimi. Koprsko solinarstvo je že v času beneške uprave v 17. in 18. stoletju doživelo več kriz, ob prehodu iz 19. v 20. stoletje pa je začela dejavnost zamirati. Območje nekdanjih solin in preostalo zamočvirjeno ter pogosto poplavljeno ravnico so v tridesetih letih 20. stoletja meliorirali in preuredili v kmetijske površine (bonificirali). Od tu izhajajo imena ankaranska bonifika, bertoška bonifika, koprska bonifika.

Tihotapstvo, ki ga pooseblja povest o Martinu Krpanu, a tudi trgovina z zalednimi avstrijskimi deželami sta potekala tudi po poteh območja Ankarana, zlasti po ustju reke Rižane, kjer so bili tudi številni mlini.

Po vojni se je pričela izvajati dejavnost zasipavanja zatoka (lagune); na nasipu so začeli razvijati luško dejavnost. Luka Koper se je do današnjih dni razširila do Ankaranske bonifike in naselja Ankaran ter zasedla velik del ravnice ob izlivu Rižane v morje. Ne glede na regulacije, melioracije in spremembe obale za potrebe luške dejavnosti, del ravnice občasno še vedno ogrožajo poplave.

Na obrobju Ankarana se skriva prava zakladnica tehnične dediščine.
Na obrobju Ankarana, ob izlivu ankaranskega obrobnega kanala v morje, stoji zanimiva stavba, ki skriva pravo zakladnico tehnične dediščine. Gre za črpališče meteornih voda, ki je bilo zgrajeno leta 1933 v značilni industrijski arhitekturi takratnega časa. Strojnica črpališča predstavlja pravo tehniško posebnost. Sestavljena je iz dveh dvo-cilindrskih dizelskih motorjev in dveh črpalk znane italijanske strojne tovarne Franco Tosi. Posebnost teh motorjev je, da so grajeni iz eno-cilindrskih dizelskih motorjev, tako imata dva dvo-cilindrska dizelska motorja po dve tovarniški številki (vsak cilinder svojo).

Vir: https://butmuz.com/artefakt/ankaran-melioracijsko-obmocje-s-crpaliscem/