Tabor pod Gradinom je bil sestavni del velikega obrambnega kompleksa na meji med Beneško republiko in Avstroogrsko monarhijo. V zgodovini je gradinski tabor menjaval gospodarje. L. 1028 je kralj Konrad II. gradinski fevd podaril akvilejskim pat-riarhom in ti so ga priključili novigrajski škofiji. V 13. stol. je območje pripadalo mom-janski gospodi, od l. 1420 je gradinski fevd prešel v last Akvileje. Zaradi neprestanih turških in uskoških vpadov, ki so v Istri plenili, morili in požigali, so območje obdali z visokim obrambnim zidom. L. 1.556 so zid obnovili in dodatno utrdili.
Beneški revizor Vito Moresini, ki je tega leta potoval po Istri, je v svojem poro-čilu napisal, da je tabor v slabem stanju, a da bi se ga dalo z manjšimi popravki iz-boljšati. Na turške vpade spominjajo nekatera lokalna krajevna imena, kot je Pri Krvavi baretki in Škukulinova hiša, ki je edina prestala plenjenja, morije in požige. Domačin, ki se je skril v kudinje (posoda za spravljanje moke), je slišal ukaz: »Zažgi hišo!« in odgovor onega: »Nikarte! Kam se boš naslednjič vrnil?«
Območje, kjer se nahajata stolpa, se imenuje V Gradu. Zgornji stolp je okrogel, spodnji je bil verjetno polkrožen. Zidana sta iz peščenjaka, saj je ta del koprskega zaledja grajen iz fliša, se pravi iz lapornatih in peščenjakovih plasti. Bolje je ohranjen prvi, zgornji. Poleg vhoda (ob njem na obeh straneh več izpahnjenih kamnov), ki se odpira na južni strani, so v okroglem zidu tudi opazovalne (strelske?) line. V njem je videti nekaj manjših 'odprtin', kjer naj bi bili zataknjeni tramovi, morda je bilo znotraj stolpa krožno leseno stopnišče, po katerem se je dalo povzpeti na sam vrh stolpa.
Stolpa naj bi sodila v vplivno območje gradu Pietra Pelosa in s tem v obrambni sistem na črti Podpeč, Kubed, Gradin in sta 'nadzirala' naravne prehode na meji med beneško republiko in avstrijskim cesarstvom. Območje Istre je bilo neprenehoma pod udarom, na prepihu, izpostavljeno številnim nevarnostim. Imela naj bi stolpa stalno posadko, ki je bdela nad dogodki v 'dolini' in s pomočjo ognjenih telefonov obveščala o bližajoči se (turški) nevarnosti.
Obrambna stolpa sta še danes odeta v tančico skrivnostnosti in burita domišlji-jo, patina časa ju skrbno čuva in nam ne bo zlahka odkrila 'resnic'. Povezana sta z zidom, ki je slabo ohranjen. Zagotovo sta bila greben in neposredna okolica včasih gola, da je pogled segal globoko v Dolenjščino in na bolj oddaljene vrhove in grebene nad njo. Ustno izročilo pravi, naj bi bil v stolpih zakopan zaklad, kar ni nič novega, ljudska domišljija ne pozna meja in lahek zaslužek je marsikoga zamikal. Ljudje so se skušali dokopati do njega, a so pri tem več ali manj naredili le škodo.
Zgornji stolp je postavljen skoraj na konec peščenjakovega grebena, je okro-gel in dobro ohranjen. Po vsej verjetnosti je bila v obeh stalno nastanjena posadka, ki je nadzirala širše območje, podobno tudi v pudpejskem obrambnem stolpu in tudi tis-tem na Čubejskem gradu. K stolpoma privede Pot za srce (modro-rdeče oznake) od Pičurov in zdaj tudi naša učna pot.
Potem ko sta ponehali turška in uskoška nevarnost, ko je koncem osemnajste-ga stoletja propadla Beneška republika, so obrambni stolpi zgubljali na veljavi in po-menu. Posadke so jih zapustile in izpostavljeni so bili propadanju. In še vedno so. Podpeški obrambni stolp je bil obnovljen, takisto peterovogalni stolp Ćubejskega gradu (spremenjen v cerkveni zvonik!). Kaj pa bo s Starcema? Usoda je znana. Prepuščena sta sama sebi. In času.
Čas jima torej ni naklonjen. Čas počasi melje in spodnjega je dodobra obdelal in obrusil. Dobro je ohranjeno le obzidje pod njima, takisto iz sivega kamna, saj sloni na debelem peščenjakovem skladu, ki ga je zgladil obdobni potoček. Ta priteče z desne od 'zgoraj' skozi območje V Gradu. V času po dolgotrajnih in obilnih deževjih močno nabrekne. Voda po nekaj metrih štropotaje zgine čez več metrov debel sklad. In še en potoček v nadaljevanju priteče z desne od 'zgoraj', pravzaprav od lapornatih sipin in v neposredni bližini zidu odteka levo in se kmalu prevesi čez sklad. Nekako vštric s prejšnjim. Da doživiš ta dva slapiča in še enega v nadaljevanju, moraš sem priti ali med dežjem ali takoj po njem, ker voda hitro odteče.
Steza prestopi oba potočka in se mimo razvejanega bora (tu priporočamo kratek postanek na robu sklada, kjer se odpre nekaj razgleda po Dolenjščini, a previdno, da ne izgubiš tal pod nogami!) začenja vzpenjati po lapornatih sipinah. Dvigne se na robček, kamor z desne privede star kolovoz, odsek Poti za srce. Zanimivo je to erozij-sko žarišče, tudi pogled za naš hrbet je poučen, saj vidimo oba obrambna stolpa iz druge perspektive. Na sipinah opazimo sledi dričanja. Tako početje odločno odsvetu-jemo, zlasti mladim obiskovalcem, saj je površje prhko, neobstojno in zelo občutljivo. Pustimo naravi, da se ravna po svojih zakonih! Poglejmo za hrbet k stolpoma!
Nadaljujemo skozi boriče in hrastiče. Po ravnem, ko pozno jeseni tod občudu-jemo sinjino obmorskih nebin, ki v teh brežinah cvetijo v redkem izobilju. Kmalu se drevesa 'razkadijo', pogled pade v amfiteater silnih razsežnosti, steza pa le zložno navzdol na peščenjakov sklad. Človek obstane in gleda. Držimo se brežine, ne nagi-bajmo se čez rob! Tretji in najvišji obdobni slap pri Starcih!
Če se ti zahoče adrenalinskih doživetij, da te srh spreleti in zona oblije, mrav-ljinci zagomaze po telesu, ti vzame sapo, potem sestopi čez sklad in se napoti pod previse. Tam te vse to čaka. A pozor! Izpostavljenost je velika. Sklad, na katerem si 'maločas' zgoraj stal, se zdaj postavi nad glavo. Povesi nad tvojo glavo. Še dihati si ne upaš, tako resno vzdušje vlada spodaj, deset višinskih metrov nižje. In še globlje lahko sestopiš, naravnost pod slap, kjer višina naraste. Ej, je tu nagrmadenega ka-menja, blokov, balvanov, skalovja! In, pomisli, ves ta material je včasih stal zgoraj, tvoril ta amfiteatrski scenarij. Mehkejše plasti so globoko izpodjedene, trše tvorijo previse, strehe.
Pred leti se je zgoraj od desnega brega odtrgal velik del sklada. Vidiš tamle rumene odlome in kam so se večtonski odkruški 'odtolakali' in kje pristali. Zavedamo se, da so zgornje besede marsikaterega adrenalinca požgečkale v podplate in da bi šel za temi besedami. Opozarjamo, početje je skrajno nevarno in ga zategadelj ods-vetujemo.
Vir: Branko Bratož, učna pot Sokoliči, neobjavljeno gradivo
