Ko je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, po zaslugi neumornega planinca, predsednika PD TOMOS, Vlada Ivančiča, in 'njegovih', 'odprta' krožna pot Lačna-Mlini-Lačna, je marsikoga zamikala ta dolina (z nje je nanjo v odcepu nad Mlini do Velega Badina in sv. Kirika najpoučnejši pogled) in sčasoma smo vanjo začeli zahajati planinci in drugi ljubitelji rekreacije in hoje.
V dolini ni označenih poti. Šele l. 2012 so v okviru programa Revitas 'nadelali' krožno pot po dolini, a je pot 'prazna' in ne popelje pohodnika k njenim zanimivostim, človek s te poti pride prazen, kot je bil prazen vstopil vanjo. Zelo skopo je pot označena z rumenimi puščicami, da lahko, če ne poznaš doline, zlahka zaideš. Delo je bilo narejeno na fr fr, morda zgolj zavoljo dejstva, da so izkoristili sredstva, ki so jim bila v ta namen dodeljena. Del teh sredstev so uporabili za izdajo priložnostnega zemljevida, a žal nima praktične uporabe.
Saj se ne hodi le zaradi hoje. In dolina skriva v sebi veliko zanimivosti: med naravnimi so omembe vredni številni slapovi (najlepši so v pritokih Reke), skočniki, večja in manjša erozijska žarišča, peščenjakovi in lapornati skladi, ki jih je voda do živega razgalila, izpodjedla, zanimivo je rastje v dolini in tudi živalski svet je edinstven. Med kulturno dediščino naj omenimo naselja in zaselke. Včasih so bile hiše krite s škrlami, na borne, zelo skromne ostanke je še moč tu in tam naleteti. Hiše so v celoti grajene iz istrskega kamna peščenjaka. V Dolenjščini in tudi sicer v Istri mu ponekod pravijo plavi, drugod sivi kamen. V medvojnem in povojnem času so se iz doline ljudje trumoma izseljevali in v obalnih mestih našli boljše življenje. In, četudi nenazadnje, v dolini so ljudje prijazni in gostoljubni.
In kaj so značilnosti rustikalne arhitekture? Že omenjene kritine iz škrl, stopnišča (škalini), baladurji (ganki), kamini (dimniki), kope (strešniki), fasade (pročelja), zaprte korte (dvorišča). Veliko hiš je nagrizel zob časa, nekatere so za vedno izgubljene, zadnja desetletja in leta so jih veliko obnovili, bodisi po zaslugi potomcev, ki se vračajo v rojstni kraj, oz. v rojstni kraj svojih staršev, bodisi po zaslugi celincev, ki so podrtije pokupili in jih obnovili. Vanje prihajajo ob koncu tedna tako, da se življenje v malone že povsem prazne zaselke, počasi vrača. In prav je tako. Navdušil jih je mir v dolini, ki ga je v našem vsakdanu čedalje manj.
V dolino dol od Batiferja v gostih okljukih odvijuga cesta Gračišče-Buzet. Od nje se na treh mestih v desno ločijo ozki asfaltni trakovi, prvi takoj za Milanovo gostilno in mimo zadružnega doma v Tuljake in Sokoliče, drugi v Oliko, tretji v Pisare, Šeke, Maršiče in Mline. In to so vsa naselja v spodnjem delu doline in na njenem levem bregu. Naj omenimo še najbolj zahodno, ki ga tvori le ena domačija, hiša Marčela Tuljaka v Pičurih, tik pod križiščem na Kružiču oz. Jeplenici, kjer se v desno loči slemenska cesta proti Boškinom, Žrnjovcu, Belvedurju, Topolovcu in Hrvojem, v levo pa proti Brezovici, Gradinu, Pregari in celo Abitantom, zadnjemu slovenskemu selišču.
Preselimo se še na desni breg Reke, ki je z naselji še bolj skopo. Nekako v isti višini s Sokoliči so na nasprotnem bregu Peraji pod Pregaro in čisto v spodnjem delu, so nasproti Maršičem še Karli. Pod njimi je državna meja in Reka zapusti slovenska tla.
Glavna vodna žila v dolini je Reka, ki se v zgornjem toku imenuje Suha Reka. Po prvem sotočju, ko se združi s potokom, ki priteče izpod Brezovice, je le Reka. Z levega in desnega brega se vanjo stekajo večji del hudourniški pritoki in v teh so umeščeni številni slapovi in jezovi. Da, jezovi, saj so potoke po pričevanju domačinov v prvih povojnih letih regulirali in s tem precej omilili erozijsko moč vode. Prvi pomembnejši desni pritok pride izpod Sovmašnice, pod Peraji se v Reko iztečeta dva strma hudournika, 'po meni' (op. avtorja) imenovana Prvi in Drugi Perajski potok. In že je na vrsti največji, najbolj vodnat in v zgornjem toku najbolj divji desni pritok, ki priteče izpod Pregare in Abramov – to je Draški potok. Nekatere karte ga navajajo tudi kot Simonski potok, po cerkvici sv. Simona v Abramih. In še nekaj manjših hudournikov se z desnega brega izteče v Reko, ko slednja zapusti slovenska tla.
Pa še na levi breg Reke stopimo. Tu smo rekli, da je zgornji tok imenovan Suha Reka, ki nastane z združitvijo dveh enakovrednih krakov. Naslednji pritoki z levega brega so v bližini Sokoličev. Prvi priteče od Bokanjice in Tremona, drugi je Slapoc (na kartah Slapec), ki ga tvorita dva kraka: prvi priteče v Reko izpod Tuljakov skozi Gradinje in Brod, drugi izpod Sočerge od Brajd skozi Rešje. Nadaljujmo sprehod po levem bregu Reke. Po Sokoličih pride na vrsto Olika. Pod njo se v Reko izlije Uličanski potok. Naslednji so Pisari in po tem zaselku imenovani Pisarski potok. Še sestopajmo po dolini s tokom Reke. Pod Šeki se vanjo izlije Šekovski potok.
Zadnje naselje v dolini na naši strani so Mlini. Izpod Pećine, prepadne, deloma previsne stene že na hrvaški strani, tik pod magistralno cesto, iz živega apnenca izvira še zadnji hudournik na naši poti. To je vodotok, ki je dovajal vodo kar petim mlinom v 'dolini'. Jamarji pravijo, naj bi voda prihajala iz podzemnega jezera pod Movraško valo, ki leži stopnjo više. Nad Mlini se od magistralne ceste loči ozka cesta, ki se v nekaj ključih dvigne v spodnji del Movraške vale, a je prevozna le za domačine, ki imajo njive na tej oz. na oni strani meje. Pred leti so na prvi okljuk nad Mlini postavili rampo. Le oni imajo ključe.
Vir: Branko Bratož, učna pot Sokoliči, neobjavljeno gradivo
