Čeprav so vneto molili "Treska in hudega vremena, reši nas, o Gospod", je še moja stara mati do svoje smrti 1978 ob hudi uri vedno vrgla trinožnik na sredo dvorišča (ali vile, grablje, nož, kosir, koso, z rezili navzgor), ker so v njeni zavesti samodejno delovali predkrščanski vplivi. Čeprav so duhovniki govorih o "božji volji", so stari Istrani poleg te volje imeli še svojo vero v usodo-deštin. Posebno za dodeljene nesreče, bolezni oz. negativne pojave so verjeli, da jim je to usojeno, izven božje ah vražje volje. Izjavljajo: "Treba sprejet vse, kar pride. Nesreča se ne kipi na placu." Vse življenje pa spremlja še veliko vraževernosti, npr.: polnoč je čas štrig, ki plešejo na križiščih; štrige nosijo kamenje v krilih (zidava arene v Pulju); če cvrčijo goreča polena, jočejo duše v vicah, zato jih je treba posoliti; zelo upoštevajo staro in mlado luno; sova kliče smrt; kropijo vnic proti kurnikom (zajedalci); verjamejo v začarano perilo-plenice, če jih vidi mrak; če o pustu gospodinja ne zapleše z maškaro, ne bodo kokoši nesle jajc; itd.
Govoriti o spolnosti je bilo nemoralno. Naravna m samoumevna pa je bila spolnost pri živalih. Neradi so govorih pred otroki. Vendar se je vsaka mati "skrivaj" pohvalila o prvi menstruaciji svoje hčerke ali vnukinje. Tej je sledil "odraslejši' odnos do dekleta, a tudi obveznosti (gibanje zvečer ali ponoči izven hiše postane še bolj omejeno, kontrolirano). Če je mladenka kazala spodnje krilo, je iskala fanta.
O podobni iniciaciji, kakor jo opisuje Škerlj, ne moremo govoriti. Precej zreduciran ostanek sprejema med odrasle pa je ostal v sklopu običaja "majenca" v Dolini pri Trstu. (Obred je raziskan m opisan v brošuri.) V naših vaseh so ostali le "dišpeti" - šikaniranje na prvo soboto v maju, ki dobiva močno sodobne poteze. Jezik pa še razlikuje poimenovanja za mlade moške osebe, ki predstavljajo nekakšno mejo med otroškostjo in odraslostjo. Do 14,15 let: pupić, fantić, ragacon/ragač (slabšalno), bubac, fantina/fantalin. Od 16 let dalje pa je mladénac ali fant.
Glede poroda in številčnosti otrok sem pomislila na izjavo že pokojne žene, da "je lažje roditi otroka kakor skuhati polento". Le-ta se po istrsko kuha namreč 3/4 do 1 ure. Ni redkost, da so rodile na polju ali na poti iz notranjosti Istre v Trst. Poznala sem ženo, ki je imela 18 porodov, družine s po 10 otroki in več so bile vsakdanje. Obstajale so vaške babice, ki so otroka umile in mu takoj dale žličko vina, da mu ne bo "skrito" in namazale usteca s pečenim jabolkom zoper zadah po plodovnici. Obrodnica je morala preživeti vsaj dva tedna v temi (zaprta polkna) in izključno v hiši, da ne bi "izgubila višto"=vida. Ni smela pometati smeti čez prag. Do 60-ih let je bilo po porodu v navadi "vpeljavanje" v občestveno življenje. Poznam mater, ki je še leta 1965 še mazala dojenčka z maslom zaradi lepe kože; tudi prehlad so zdravih z maslom. Kot zdravilo in edino kozmetično sredstvo so uporabljali oljčno olje. Če je otroka krčilo v trebuhu, ga je mati nesla na timon pri vozu m ga trikrat podala skozi "trto". Zoper štrige mu je prvo srajčko oblekla narobe in mu okrog vratu zavezala rdeč trak. Dojile so tudi do tri in več let. Znan je primer aba dojenja. Slišala sem, da so otrokom posolili ušesa (Sv. Štefan), da bodo bolj ubogljivi. Rdečelase in pegaste so gledati bolj postrani. Izurjena ženska je otrokom strigla zaraščen jezik s škarjami. Nosečnica ni smela (ne sme) preskakovati timona in se ji ni smelo (ne sme) skrivati hrane in pijače. Otroku je potem to "skrito" (tega ne uživa, do smrti tistega, ki je materi to skril) ali mu pusti "znamenje". Nastalo bo na tistem delu telesa pri otroku, kamor se bo sama prijela - dotaknila ob poželenju, npr.: vina, češnje, jagode, kave. Nezdravo kožo pod plenicami so namazati z mešanico vode in oljčnega olja ter posipati s črvojedino.
Smrti se niso bati, sprejemati so jo naravno, vdano kot zaključek plodnega življenja. Med vaščani je bila močno razvita sosedska pomoč in sposojanje. Vendar se ob smrti ni ničesar posojalo od hiše ali gospodarstva na sploh. Iz hiše niso pometati smeti, las. Navadno so pri mrliču bedeti moški. Verjeli so, da moraš mrtvega prijeti za prst na nogi, če nočeš, da bi te bilo pred njim strah. Razširjeno je bilo namreč verovanje, da se mrtvi vračajo, duša umrlega "se vica". Vdove so pravile: "Pride ponoči, leže zraven mene, je mrzel in z njim se pogovorim." Drugim je bilo dano videti procesije nedolžnih otročičev. Če je strašilo, so z blagoslovljeno vodo kropili ati klicali duhovnika ter plačevali maše, če so se pokojniki vračati maščevalno, to je "trančat". Na grobove so postavljali lesene križe, oblikovali pa so jih tudi iz cvetja in bele moke. Formalno verni, bolj povezani z naravo, so želeti biti pokopani kar pod "en drev" (hrast).
Kamenje (cel kup ah eno veliko škrlo) polagajo Istrani na zakopane živali (mačke, pse, prašiče). Posebnih amuletov ne poznajo, močno pa spoštujejo nekatere predmete, ki jim jih zapustijo predniki, jih dedujejo in hranijo na spoštljivih mestih. Kača je sodila k vsaki hiši. Imenovati so jo mišnica in je niso ubiti za vsako ceno. "Če ubiješ eno, pride druga," so modrovati. Ta pije mleko kravam, in paziti je treba na dojenčke, ki so hranjeni z mlekom. Vendar obstaja pregovor: "Si vleče kačo za vrat," kar pomeni, da si pripravlja nesrečo. Drugače so gade in modrase ubijali s trstiko, ker so verovali, da je rastlina strupena. Čeprav živijo v neposredni bližini obale, se morja bojijo. Križajo se ob znamenjih, kapelicah, pokopališčih, ob smrti, hudi uri, nesrečah, pred volovsko vprego (danes v avtomobilu), pred pomembnimi kmečkimi deli, kot so oranje, žetev, setev, trgatev, košnja, oljarstvo. Mnoga opravila so v strahu pred štrigami delali "na vnic", to je narobe, kontra (metanje žerjavice v vodo, kropljenja,...)'. Poznali so kresove med polji, obhode vinogradov v procesijah, hodili so ovenčani s cvetjem in zelenjem; a vse to zelo daleč nazaj. Danes kurijo še na predvečer Sv. Ivana in Sv. Petra.
Vir: Zapiski iz Istre - Šavrinije ; Avtor(ji). Koštiál, Rožana (avtor) ; Jezik. slovenski ; Vir. Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana) ; Leto. 1995 ; Številčenje. letnik 5=56, ...
