To se da sklepati na osnovi arheoloških najdb na tem območju. To so najpogosteje črepinje lončevine, drobci obdelanih kosti in tudi nekaj bronastih predmetov. V rimskih časih je na tem mestu stala utrdba, ki je nadzorovala 'promet' po dolini Bračane in Mirne. Med 6. in 11. stol. je bil tu oz. v bližnji Opatiji benediktinski samostan. V Frankovskih časih v 9. stol. se pomen utrdbe močno poveča in l. 805 postane središče markezata Pietre Pelose. Kasneje pride pod oglejske patriarhe.
Najstarejši pisni viri omenjajo to območje v 11. stol. Oglejski patriarh je tedaj razširil svoj vpliv na celotno Istro in so mu bili podrejeni vsi istrski škofi. L. 965 patriarh Rodoald zaupa grad poreškemu škofu, da bi ta preprečil roparske pohode slovanskih ljudstev, ki so jih počenjali že od l. 960 na celotnem območju Istre. L. 1002 je Henrik Koroški podaril grad Ogleju, ki je tako povečal svojo lastnino v Istri. V 10. stol. se je območje imenovalo Ruvin, ime, ki je zagotovo keltskega izvora. Nato se je na to območje naselila večja skupina Nemcev in kraju nadela ime Ravenstein oz. Rauhstein. To poimenovanje se ohrani do l. 1422, ko območje zasedejo Benečani. Od takrat se gradu reče Pietra Pelosa oz. Pietrapelosa, kar je pravzaprav dobesedni prevod nemške inačice. Od kod takšno ime? Od oblike kamnov v grajskih zidinah. Zavoljo velike vlage so prevlečeni z debelo plastjo mahov in lišajev in se zdijo kosmati (it. peloso – kosmat; Kosmati Kamen je dobesedni slovenski prevod).
Oglejski patriarhi so grad in interesno območje večkrat dajali v fevd. Med leti 1267 in 1274 so potekale vojne med oglejskim patriarhom in goriškimi grofi je bil grad poškodovan s strani enot grofa Alberta II., sestavljene iz koprskih, izolskih in piranskih vojakov. V 13. in 14. stol. gospodo s Pietre Pelose omenjajo kot komandante vojaških enot, kot pôroke pri raznih traktatih in prodajah, omenjeni so še v sporih s sosednjimi kraji v zvezi z mejnimi vprašanji. L. 1287, ko se je beneška republika vojskovala z Oglejem, je Vikard II. pietropeloški stopil na beneško stran in jim je prepustil grožnjanski grad. Zavoljo tega dejanja ga je patriarh eskomuniciral, a ga je po desetih letih pomilostil. Med leti 1296 in 1313 se je Vikard II. pridružil goriškim in pazinskim škofom ter se je boril proti patriarhom v številnih istrskih krajih, ki so bili pod vplivom Ogleja. Prizadeval si je pri poselje-vanju krajev, ki so med vojnami utrpeli hude izgube v prebivalstvu.
L. 1299 prevzame nadzor nad gradovi Pietra Pelosa, Grožnjan in Salež. Vikard II. pietropeloški umre l. 1329. Nasledi ga je sin Peter, ki se udinja z goriškimi škofi in ne z oglejskimi patriarhi. Odlikuje se po svoji surovosti v raznih krajih puljščine. L. 1330 sodeluje z goriškim kapitanom Griffonom Reifenberškim v bojih proti Ogleju in vkoraka na teritorij Labina in Pulja. Osvoji Labin in ga nekaj časa drži okupiranega. Nato dolgo časa kot plačanec nudi svoje vojaške usluge zdaj enim zdaj drugim. Malo pred smrtjo, ki ga je doletela l. 1339, naj bi Benečanom poskušal prodati grad Pietra Pelosa. Po njegovi smrti soproga Speronella di Porcia (izhajala je iz bogate furlanske družine) grad zapusti in se vrne k svojim. Saleški, grožnjanski in grad Pietra Pelosa se vrnejo pod Oglej. Z gradom nato upravlja Ulrik Reifenberški, dokler Petrov naslednik, starejši sin Nikolaj, ne postane polnoleten. Od njega ga za čedno vsoto odkupijo oglejski patriarhi. Grad obnovijo in postane njih poletna rezidenca.
Dvanajst let kasneje je bil dan v dar Doimu Kaštelskemu, istrskemu markizu. Nadalje v starih listinah beremo, da grad s pripadajočimi naselji l. 1393 preide v upravljanje istrskega markiza Herdiborja Moravskega, sorodnika moravskih patriarhov. L. 1397 upravlja z gradom markiz Caraffa, Neapeljčan, ko pa je slednji imenovan za tržaškega podestata, z gradom upravlja takisto Neapeljčan Masello Tortello. L. 1403 je bil grad vzrok za spor med patriarhom in nekim Furlanom De Portisom. L. 1406 preide grad v last plemenitega Nicolina Della Torre. L. 411 v gradu biva istrski markiz Krištof Odorik di Cuccagna, hud nasprotnik Benečanov.
Od l. 1002 dalje, ko grad preide v last oglejskih patriarhov, se njegovo interesno območje le še širi in veča, tako da kmalu meji s sosednjimi mesti Buzetom, Motovunom, Oprtaljem in Koprom. K Pietri Pelosi je spadal tudi mlin v dolini Mirne (v kraju Rušnjak), kjer je bila mitnica in kjer so Motovunčani pobirali dajatve na sol, ki je bila namenjena patriarhom.
L. 1420 se je zaključila vojna med Benečani in oglejskimi patriarhi in se je zategadelj na tem območju za kratek čas preneha prevlada patriarhov. L. 1422 grad in območje krog njega zasedejo beneške enote. Območje krog gradu razširijo, tako da pod gospostvo Pietre Pelose sodijo naslednji kraji: Črnica, Grimalda, Marčenigla, Nugla, Pregara, Salež, Sočerga, Zrenj, Mlun in Butoraj. Pod vpliv Pietre Pelose je sodil tudi Grožnjan in mlini, valjalnice volne ter konoplje severno od Mirne. Takisto so pod okrilje gradu spadale zrenjske obrtne delavnice. V 16. stol. so se na to območje začeli priseljevati Morlaki.
L. 1439 je beneški dož Francesco Foscari zadolžil za grad Koprčana Nikolaja Gravisija in mu ga dal v fevd z vsemi dajatvami, sodnimi obveznostmi, razen tistih o presoji kriminalnih dejanj. Gravisija je dož l. 1466 povzdignil v rang markiza. L. 1564 je novograjski škof Gravisiju odstopil del območja Šterne in Čepića. V 17. stol. postanejo gospodje Della Torre iz Padove in l. 1782 podedujejo od družine Barbabianca licenco za ribolov v Limskem kanalu. Gravisi postanejo plemiška družina l. 1466, l. 1662 jim je podeljen naslov markizov, kar so kasneje l. 1853 potrdile tudi avstro-ogrske oblasti.
Da povzamemo. Med razdelitvijo istrskega ozemlja s strani Beneške republike je bila Pietra Pelosa visok baronat. Do l. 1848 je bila last družine Gravisi, nakar je območje pripadlo deloma Buzetu, deloma Motovunu. V Napoleonovih časih med leti 1805 in 1814 destrikt Pietra Pelosa sodi pod jurizdikcijo Kopra. Gre za enega največjih istrskih gradov, ki po velikosti zaostaja le za pazinskim, je bil trdna obramba pred turškimi vdori, avstrijskimi četami in uskoškimi vpadi v 16. stol. L. 1825 ga je uničil požar. Sprva je sodil v novograjsko župnijo, od l. 1777 pod tržaško. V notranjosti je stala cerkvica rožnovenske Marije, ki je bila postavljena v spomin na pomorsko zmago pri Lepantu l. 1751.
Grad je postavljen na izrazit apnenčast špik na desnem bregu Bračane, kaka dva kilometra, preden se slednja izlije v reko Mirno, nedaleč od Buzeta. Do grada se je mogoče povzpeti iz doline. Mimo novogradnje, ki naj bi spominjala na grajsko poslopje, te kolovoz v nekaj okljukih privede pred ostanke gradu. Na levi je informativna tabla z nekaj podatki o gradu. Pred leti so se lotili obnov, a gredo prepočasi. In kaj piše na tabli?
(* povzeto po D. Alberiju in njegovi knjigi Istria, storia, arte, cultura)
Vir: Branko Bratož, učna pot Sokoliči, neobjavljeno gradivo
