Zaselek je postavljen ob vznožje flišnega pobočja, ob rob doline z manjšo meteorno reko, ki ji domačini pravijo kar Reka. Ozka asfaltirana cesta mimo vasi je bila nekdaj Avstro ogrska cesta proti Istri, ki je za Maršiči zavila desno ob hrib, z naseljem Goričica na vrhu, že na hrvaški strani meje in se nadaljevala proti naselju Konti na Hrvaškem. Prvi dve hiši v Maršičih sta presenetljivo široki. Domačini vedo povedati, da je bila tu nekdaj cestna postaja, kjer so menjavali konje. Ko prečite potok za Maršiči seveda spregledate lepo velbani kamniti most nekdanje Avstro ogrske ceste.

Kasneje so Italijani zgradili glavno cesto višje s položnejšim nagibom, kjer je sedaj opuščeni mejni prehod Sočerga, da so lahko vozili tod črni premog iz Raše.

. Maršiči štejejo le nekaj hiš - domačij, med katerimi so nekatere so tiste, pokrite s kamnitimi skrilami že izginile. Žal je bilo v preteklosti nekaj bivališč porušenih. Po pripovedovanju vaščana so le-te imele na svojih kamnitih portalih vklesane zelo stare letnice. Čeprav so Maršiči odročen kraj, vanj vseeno dotekajo vsakodnevne informacije iz sveta. Če ne gre drugače, pa preko satelitskih anten in seveda, interneta.

V Maršičih je živela Tončka Gregorič (Tonca). Bila je znana pripovedovalka istrskih ljudskih zgodb. Pisatelj Marjan Tomšič je po njenem živem pripovedovanju ovekovečil te lepe zgodbe v knjigi 'Noč je moja, dan je tvoj'.

Poglejmo si eno izmed njih:

DVA BREKIĆA

To se je dogodilo kasno zvečer, kadar se je Marija Ugrin vračala iz malena.

Hodila je vre eno uro, kadar zagleda dva bela brekića, ki so imeli okoli vrata zvončiće ku ovčice. Vsak na eni strani so tekli poli nje vaje do Pisarov, kamor je Marija Ugrin bivala. Tam so zginili, naenbot jih ni bilo več. Ona jih je samo gledala, kadar so zginili, in je ostala brez glasa.

Ti brekići so bili njeni otročići: hčerkica, ki je umrla, kadar je imela eno leto, in sinčić, ki je izdihnil, kadar je imel tri leta.

Viš, ta dva so bili uni brekići sez zvončići okuli vrata in so prišli mater obić.

Samostojni kmetiji nad Maršiči, ki se je v zadnjih letih razrasla v mali zaselek, rečejo domačini Paškinići. Če pogledamo franciscejski kataster tam nekje okoli leta 1820, je to krajevno ime enake veljave kot za vse okoliške vasi. In Darjo »Paškinič« to seveda ve; ni trikrat reči, da ne bomo kdaj imeli nove vasi v Slovenski Istri.

 
Iz Maršičev vodi slikovita cesta do zadnje vasi - Mlini.

Gibanje števila prebivalcev:

Viri:

 Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS 

Vir: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872

Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.