Položaj obeh mest v starem in srednjem veku

Obe mesti ležita v zalivu, v katerem Jadransko morje kot neke vrste naravni kanal prodira z juga najgloblje v evropsko celino. Po nekaterih podatkih sodeč segajo začetki pristaniške dejavnosti že v rimsko obdobje, ko sta mesti postali rimska kolonija. Njuna ugodna naravna in strateška lega jima je dajala velike možnosti za trgovanje z bližnjim in bolj oddaljenim zaledjem, pri čemer je trgovska postojanka Aegida (Koper) že takoj po rimski zasedbi v 1. in 2. stoletju pr. n. št. postala pomembno tržišče. Pri tem je šlo v glavnem za promet s proizvodi kmetijstva in obrti za potrebe ožjega zaledja, čeprav je o tem na razpolago malo podatkov, kot jih tudi ni na voljo za zgodnje srednjeveško obdobje.

V novejšem času, ko se je začela razvijati trgovina z notranjostjo, pa se je med obema pristaniškima mestoma že zgodaj začel veliki boj za blagovne tovore, vsaj od časov Beneške republike v 14. in 15. stoletju, ko so Benetke začele razvijati in podpirati trgovske zveze istrskih mest z notranjostjo. K obema mestoma namreč gravitira isto zaledje in obe sta trgovali tako rekoč z istim blagom. Še več, njun razvoj je bil, kot že omenjeno, skoraj praviloma pogojen z njunim uspešnim trgovanjem z zaledjem. Dr. Darko Darovec z Univerze Primorske npr. opozarja v svoji knjigi Pregled zgodovine Istre na razcvet Kopra in utrditev njegove ekonomske in družbene moči po letu 1182, ko so mu Benetke zaradi njegove lojalnosti v vojnah med Benečani in istrskimi mesti podelile pravico do monopola pri trgovanju s soljo. Slednja je bila namreč med najbolj iskanimi trgovskimi artikli, saj je povpraševanje po njej daleč presegalo ponudbo. Takrat je postal Koper (in njegovo pristanišče) najpomembnejša postojanka za trgovanje s habsburškimi deželami, zlasti s Kranjsko.

Obdobje ekspanzije in razcveta je Koper doživel tudi pod oglejskim patriarhom Gregorijem Montelongom (1251–1269), ko je slednji s podeljevanjem posesti in spodbujanjem trgovine favoriziral Koper na račun Trsta. Tako pod oglejskim patriarhom kot tudi pod Beneško republiko je bil Koper osrednje upravno-politično in s tem tudi kulturno središče istrskega polotoka ali neke vrste istrska prestolnica, kar je bilo razvidno tudi iz njegovega imena (Caput Histriae oz. Capo d'Istria). S padcem Poreča leta 1267 pod beneško oblast so nad istrskimi mesti dokončno zagospodarili Benečani in je bilo konec svobodne trgovine na morju, ker so Benetke vsilile svoj monopol. Ohranila pa se je in se še bolj razvila trgovina istrskih mest z zaledjem, kjer je Koper igral pomembno vlogo. Po zasedbi istrske obale s strani Benetk je bil Trst neprestano izpostavljen njihovim pritiskom. Čeprav je v 13. in 14. stoletju nekajkrat padel pod Beneško nadoblast, se je neprestano upiral monopolnim težnjam Benetk.

V tej dolgotrajni obrambi proti naskoku Benečanov se je leta 1382 podredil oblasti Habsburžanov, računajoč pri tem na določene ugodnosti in privilegije. Čeprav je premoč Benetk še dolgo potem ovirala razvoj mesta, se je Trst s to odločitvijo vendarle postopoma otresel njihovega pritiska in gospodarsko zaživel. Dunaj je namreč s časom vzpostavil nadzor nad velikim delom trgovskih poti, ki so vodile iz obalnih mest v notranjost, ter je načrtno, in kot bomo videli v nadaljevanju, tudi s silo preusmerjal trgovske karavane v Trst, tudi tiste, namenjene v istrska mesta, kar je privedlo do neštetih konfliktov in celo vojn z Benečani in njim lojalnimi istrskimi mesteci. Kasneje, ob gospodarskem, političnem in vojaškem zatonu Benetk, pa je prevzel nadzor tudi nad morsko plovbo v severnem Jadranu, s čemer so bili dokončno ustvarjeni pogojiza razmah Trsta, zlasti potem, ko je bil proglašen za svobodno pristanišče (1719).

Praske, spopadi in celo vojne za obvladovanje blagovnih tovorov in transportnih poti med Habsburžani in Benečani so trajale skoraj celi dve stoletji. Benečani so si namreč želeli utreti trgovske poti v notranjost, ki pa so jo v veliki meri nadzirali Habsburžani. Slednji so se borili za svobodno plovbo po Jadranskem morju, kjer pa so dolgo časa gospodarile Benetke in ga obravnavale kot svoje morje (Golfo di Venezia – Beneški zaliv). Imele so popoln monopol nad pomorsko trgovino, kar pomeni, da so usmerjale blago na svoje trge in ga večinoma tudi prevažale na svojih ladjah ter na ladjah njim lojalnih istrskih mest. Tako so morali blagovni tovori Severnega Jadrana najprej skozi Benetke, kjer so bili ladjarji prisiljeni plačevati določene carinske pristojbine. Še več, trgovci so morali izkupiček, pridobljen v Benetkah, porabiti na tamkajšnjem trgu. Tudi iz Trsta ni mogla izpluti nobena ladja, ne da bi plačala pristojbine Benetkam lojalnim koprskim mestnim oz. pristaniškim oblastem. Na drugi strani pa je Dunaj postavil svoje mitnice na kopenske trgovske poti z morja na celino in prav tako pobiral svoje carinske pristojbine. Občasno pa je celo z vojaškimi četami nasilno preusmerjal trgovce iz notranjosti v Trst, ki jim je tudi ponujal sol, olje, vino, proizvode obrti idr. (ter kasneje tudi industrijske izdelke). Da bi se izognili carinskim dajatvam in izkoristili razlike v ceni, so se številni trgovci, ladjarji in tovorniki (furmani) oprijeli tihotapstva, ki naj bi takrat zelo cvetelo in kamor bi lahko prišteli tudi zgodbo o našem Martinu Krpanu.

Silovit razmah Trsta in zaton Kopra pod Avstro-Ogrsko

V tem večstoletnem prerivanju za nadziranje trgovskih poti oz. blagovnih tokov pa je moč Benetk postopoma usihala, moč Dunaja pa rasla, dokler ni v 17. in 18. stoletju prišlo do velikih sprememb v razmerju moči v Severnem Jadranu in njegovem zaledju, ko je nad tem prostorom dokončno zagospodaril Dunaj. Koper je izgubil konkurenčni boj s hitro razvijajočim se Trstom, trgovina je shirala in razvoj se je ustavil. Poskus koprskih oblastnikov, da bi mesto oživili z industrijsko proizvodnjo (ladjedelništvo, ribja industrija idr.), ni dal pravih rezultatov, saj je Trst s svojo gospodarsko gravitacijsko močjo vse absorbiral vase. Z ustanovitvijo habsburške province Istra leta 1810, s Trstom kot glavnim mestom, je prišlo tudi do upravne preureditve in tako je Koper izgubil tudi svojo vlogo politično-upravnega ter kulturnega središča Istre.
Italijanska zasedba bivše Julijske Krajine po prvi svetovni vojni ni bistveno spremenila položaja Kopra. Še več, ob Kopru je, kot bomo videli kasneje, začel pešati tudi od svojega naravnega zaledja odrezani Trst in smo tako namesto enega bolnika dobili kar dva. Posledice gospodarskega zatona Kopra so se pokazale tudi v številu prebivalstva, ki se je do začetka druge svetovne vojne ustalilo nekje okrog 7.000 duš, medtem ko je Trst že pred prvo svetovno vojno prekoračil 200.000. Če upoštevamo, da se je v nekaj zadnjih stoletjih število prebivalcev obeh mest, z določenimi nihanji, gibalo med 5.000 in 8.000, potem lahko zaključimo, da se je na prehodu iz 19. v 20 stoletje v Kopru čas dobesedno ustavil, Trst pa je porasel za 25krat. Šele s priključitvijo k Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je Koper  doživel svoj novi veliki razvojni ciklus, medtem ko je Trst še naprej tičal v stagnaciji, kar vse potrjuje znano tezo, da mesto, zlasti pristaniško, lahko uspeva in se razvija le, če je gospodarsko povezano s svojim naravnim zaledjem.

Vir: Milan Gregorič https://pomorskimuzej.si/uploads/files/Izvestja/izvestja-11.pdf