Osnovni cilj teh programov je bil opozoriti na temeljne postavke in elemente nematerialne kulture, ki se odražajo v živem prostoru in času, in spodbuditi nova razmišljanja o takšnih kulturah, kulturnih identitetah in njihovih manifestacijah. Delavnica je bila razdeljena na dva sklopa in je skozi interaktivni dialog doprinesla k novemu razumevanju nematerialne kulture istrskega prostora. V prvem sklopu je bil poudarek predavateljice na obravnavanju pojmov kulture, nematerialne kulture in njenih elementov, medtem ko je bil drugi sklop delavnice namenjen negovanju nematerialne kulture ter primerom dobre in slabe prakse (pozitivnim in negativnim trendom), ki smo jim priča tudi na področju istrskega polotoka. S tem besedilom povzemamo obravnavane koncepte modula Nematerialna kultura.
Termin kulturna dediščina je v zadnjih desetletjih spreminjal svoj kontekst, predvsem po iniciativah in smernicah, ki jih je določal UNESCO, zato da bi se pokazalo, da kulturna dediščina niso samo spomeniki, predmeti in objekti, ampak da ta upošteva tudi tradicije in žive manifestacije (fenomene), ki smo jih podedovali od naših prednikov in jih prenašamo na prihodnje rodove.
Po UNESCO-vi Konvenciji o ohranjanju in varovanju nematerialne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta v marcu leta 2003 in jo je podpisala tudi Hrvaška, se nematerialna kultura definira skozi pojme: ustno izražanje in tradicija oziroma ustno izročilo (ki vključuje tudi jezik), uprizoritvene umetnosti (glasba, ples, gledališče), družbene navade, običaji, obredi, proslave, poznavanje (in podobni postopki) narave in vesolja ter tradicionalne ročne obrti, znanja in veščine. Omenjeni pojmi se v prostoru in času odražajo skozi glasbene instrumente, predmete in kulturne ambiente, ki jih določena skupina, skupnost ali v nekaterih primerih posamezniki prepoznavajo kot del lastne kulturne dediščine in kulturne identitete.
Vrednosti določenih manifestacij kulture nekega prostora opozarjajo na potrebo po ohranjanju (safeguarding) in prenašanju na prihodnje rodove/generacije. Ta pomembnost se odraža v živečih vrednostih takšne kulture, možnih ekonomskih potencialih in tudi dejstvu, da v nas spodbuja določena čustva – pripadnost nekemu področju, tradiciji, načinu življenja. Ne glede na to, v kakšni obliki se predstavljajo, so del dediščine in vsiljujejo aktivno razmišljanje in delovanje, ki ima za cilj negovanje kulture.
Nematerialna kultura ima izrazito pomembno vlogo v ohranjanju kulturne različnosti. V procesih odkrivanja in razumevanja omenjenih različnosti v veliki meri pomaga interkulturni dialog kot vezni člen za doseganje večjega razumevanja, zavesti in tudi spoštovanja lastnih in medsebojnih vrednosti načina življenja. Pomembnost nematerialne kulture se ne odraža le v manifestacijah določenih kulturnih pojavov, temveč skozi razvijanje zavesti in spodbujanje znanja in veščin, ki so posebno pomembne za določeno (manjšinsko) skupnost in za večinske družbene skupnosti. Socialne in gospodarske vrednosti izvajanja takšnih postopkov in prenosa takšnih znanj so pomembne ne samo za skupnosti, nosilce določenih dobrin in ohranjevalcev določenih znanj, temveč tudi za njihov širši kontekst.
USTNO IZROČILO Ustno izročilo zajema ogromno področje govornih oblik, vključno z reki, ugankami, zgodbami, rimami, legendami, miti, pesmimi, napevi, molitvami idr. Ustna izročila se prenašajo z znanjem, kulturnimi in družbenimi vrednotami ter kolektivnim spominom. Igrajo ključno vlogo v vzdrževanju živosti kulture. Nekateri ustni izrazi so lahko skupni večjemu kulturnemu krogu določenih skupnosti, medtem ko so lahko drugi omejeni na določene družbene skupine, na samo moške ali ženske ali generacijsko določene skupine (starejši/mlajši/otroci). V številnih družbah je življenje takšnih pojavov podrejeno (rezervirano) visoko specializiranim profesijam ali skupnostim, ki negujejo prakso profesionalnih izvajalcev kot »posebno spoštovanih ohranjevalcev« kolektivnega spomina. Na temelju konvencije iz leta 2003 ustno izročilo vključuje tudi jezik kot orodje za prenos nematerialne kulture. Različni jeziki so mediji za prenašanje zgodb, pesmi ter tudi konkretno določajo njihovo vsebino in obliko. Umiranje določenega jezika pelje do neizogibne izgube določene ustne tradicije, najboljši način za njegovo negovanje je spodbujanje takšnih praks v javnosti (skupnosti), veliko bolj kot spodbujanje izdelave slovarja ali pravopisa. Prav tako je pomembno, da se ustvarijo predpogoji za prenos znanja, možnosti za interaktivni medgeneracijski in medinstitucionalni dialog. Tako kot na druge oblike nematerialne kulture tudi na ustno izročilo med drugim vpliva pospešena urbanizacija, migracijski fenomeni, industrializacija in spremembe v okolju. Ustno izročilo velikokrat nosi pomembno vlogo pri proslavah in kulturnih prireditvah, takšni dogodki pa potrebujejo spodbudo v novem kontekstu, da ponudijo tradicionalno kreativnost in najdejo nove pomene izraza. V duhu konvencije imajo skupnosti pri negovanju kulture proste roke, da raziskujejo svojo kulturno dediščino in njene produkte.
UPRIZORITVENE UMETNOSTI
Uprizoritvene umetnosti obsegajo vokalno in instrumentalno glasbo, ples in ljudsko gledališče, pantomimo, napeve idr. Lahko vključujejo neštete kulturne izraze, ki odražajo človeško kreativnost in lahko odigrajo izjemno pomembno vlogo v različnih fenomenih nematerialne kulture. Glasba se tu predstavlja kot najbolj univerzalna domena uprizoritvenih umetnosti in je del vsake skupnosti, najpogosteje kot integralni del uprizoritvenih umetnosti, in tudi ostalih domen nematerialne kulture, vključno z obredi, običaji, proslavami in ustnim izročilom. Lahko jo beremo v različnih kontekstih: sakralnih in posvetnih, klasičnih in tradicionalnih, delovnih in zabavnih. Glasba lahko prenaša zgodovino skupnosti in klasnih razlik, kot tudi gospodarske in ekonomske značilnosti časa, v katerem je nastala. Priložnosti, v katerih se glasba lahko izvaja, so prav tako različne: poroke, pogrebi, obredi, proslave, vse vrste zabav ipd. Glasba, ples in gledališče pogosto nosijo ključno vlogo v kulturni promociji, ki je namenjena privabljanju in motivaciji turistov in je pogosto del programa in aktivnosti tour operatorjev. Kljub temu, da je to lahko eden od načinov privabljanja večjega števila obiskovalcev in približevanja kulture določenega področja, lahko takšni postopki ustvarijo nove načine predstavljanja uprizoritvenih umetnosti, ki so bile namenjene turističnemu tržišču. Medtem ko lahko turizem prispeva k oživljanju tradicionalnih uprizoritvenih umetnosti in tržnih vrednosti nematerialne kulture, ima lahko tudi izkrivljen učinek, kot je reduciranje in teatraliziranje določenih pojavov, da bi dosegli večjo privlačnost, ekskluzivnost, eksotičnost, kar je v skladu z razmišljanjem turističnega tržišča. Dostikrat so ti tradicionalni fenomeni v tem primeru v službi zabave in kot taki izgubljajo svoj primarni izraz.
DRUŽBENE PRAKSE, OBIČAJI, PROSLAVE
Družbene prakse, običaji in proslave lahko, kot odraz življenja določene skupnosti, prispevajo k določanju prehoda letnih časov, dogodkov iz setvenega koledarja ali tistih, ki določajo življenje posameznika ali skupnosti. Ozko so vezani na dojemanje sveta, ki ga neguje določena skupnost, na njeno percepcijo lastne zgodovine in spomina. Variirajo od manjših zbiranj do širših, večjih družbenih praznovanj ali komemoracij. Vsako od teh domen je mogoče obravnavati posamezno ali kot celoto. Družbene prakse, običaji in proslave se dostikrat odvijajo v konkretnih prostorskih in časovnih okvirjih in spominjajo skupnosti na vidike njihovega dojemanja sveta in zgodovine. V nekaterih primerih je pristop do takšnih običajev lahko omejen na določeno skupino znotraj skupnosti, kot na primer obred iniciacije, medtem ko so nekateri običaji (dogodki) tudi sestavni del javnega življenja in odprti za vse pripadnike družbe, kot so npr. pust, silvestrovanje, prvi dan pomladi in zaključek določenih del ... Družbene prakse, običaji in proslave se pojavljajo v različnih oblikah: obredih, rojstvih, porokah, pogrebih, tradicionalnih pravnih sistemih, tradicionalnih igrah in športih, kulinaričnih tradicijah, sezonskih proslavah, specializiranih praksah za moške ali ženske, lovu, ribolovu in različnih drugih zbiranjih. Vključujejo tudi veliko število različnih izrazov in fizičnih elementov: specifične gibe in besede, recitacije, pesmi in plese, oblačila, procesije, žrtvovanje živali … Družbene prakse, običaji in proslave so pod močnim vplivom dinamičnih sprememb v skupnostih, kot so migracije, individualizacija, splošna formalna izobrazba, rastoči vpliv najbolj zastopanih religij in druge posledice globalizacije. Migracije, posebej mladih, odkrivajo oddaljevanje takšnih pojavov nematerialne kulture iz njihovega izvirnega habitata, prav tako pa lahko omogočijo izgradnjo drugačnega konteksta in vsebine, npr. pri vrnitvi v družino ali skupnost, kot reafirmacija identitete ali povezava do tradicije. Številne skupnosti opažajo, da turisti v vse večjem številu sodelujejo v njihovih proslavah, in medtem ko je to lahko pozitivno za medsebojno komunikacijo, interakcijo in izobrazbo, isti dogodki dostikrat trpijo tako kot tradicionalne uprizoritvene umetnosti. Prakse družbenih običajev in proslav so lahko v veliki meri pod vplivom splošnih družbeno-ekonomskih značilnosti. Priprave, izdelava in nakup kostumov in mask so za izvajalce dostikrat zelo dragi, zato lahko v določenih težjih ekonomskih pogojih vplivajo na življenje nekaterih pojavov. Omogočanje kontinuitete takšnih fenomenov dostikrat potrebuje mobilnost velikega števila posameznikov ter družbenih, političnih in pravnih ustanov in mehanizmov družbe. V takšnih primerih se pričakuje zagotovilo omogočanja vključitve skupnosti v vse postopke, ki se nanašajo na takšne aktivnosti.
ZNANJA IN PRAKSE, KI KONTEKSTUALIZIRAJO NARAVO IN VESOLJE
Znanja in prakse, ki kontekstualizirajo naravo in vesolje, vključujejo znanja, veščine, prakse in manifestacije, ki jih razvijajo skupnosti v interakciji z naravo. Takšen način razmišljanja o vesolju se izraža skozi jezik, ustno izročilo, občutek pripadnosti kraju, spominu, duhovnosti ali dojemanju sveta. Le-ti prav tako močno vplivajo na vrednote in verovanja in stojijo pod številnimi družbenimi praksami in kulturnimi tradicijami. Ta domena vključuje številna področja, kot so: tradicionalne ekološke modrosti, znanja prednikov, znanja o lokalni flori in favni, tradicionalna zdravilstva, obredi, verovanja, obredi iniciacije, kozmologij, šamanizma, družbene organizacije, festivali, jezik in vizualne umetnosti. Tradicionalna znanja in prakse ležijo v srcu kulture in identitete skupnosti, nevarno pa jim grozi tudi globalizacija in pospešena urbanizacija. Na primer: sprememba okolja, kot je posek gozdov, lahko v veliki meri vpliva na izginjanje določenih praks.
TRADICIONALNA OBRT
Tradicionalna obrt je najbolj materialna manifestacija nematerialne kulture, kljub temu se po konvenciji iz leta 2003 njena nematerialnost usmerja na veščine in znanja, s katerimi živi, in ne na sam proizvod. Torej, namesto osredotočanja na same predmete obrtništva, je treba negovanje le-teh razumeti kot koncentracijo in podporo obrtnikom za nadaljevanje s sistematično afirmacijo njihovega podjetništva ter prenosom njihovih veščin in znanj na druge, posebej na pripadnike skupnosti, iz katere sami izvirajo. Številni so izrazi tradicionalnega obrtništva: orodje, oblačila in nakit, noše, kostumi in okrasi za festivale in običaje, prevoz in zaščitna oprema, dekorativna umetnost in obredni (slavnostni) predmeti, glasbeni instrumenti in predmeti za hišo, igrače za zabavo in izobraževanje – marsikateri omenjeni predmet ima pomen le kratek čas v letu, npr. tisti, ki se uporabljajo za konkretne, določene svečanosti, medtem ko drugi dostikrat najdejo svoje stalno mesto, daleč od možnosti, da bi se spoznali z novimi generacijami obrtnikov. Veliko je obrtniških veščin, kot so številni tudi sami proizvodi, predmeti, ki jih ustvarjajo, od tistih najbolj natančnih, kot je izdelava papirja, do narobustnejših, kot je izdelava tepihov. Tako kot drugim pojavom nematerialne kulture tudi tradicionalnemu obrtništvu grozijo globalizacijske spremembe. Masovna proizvodnja multinacionalnih korporacij in tudi tista lokalnega značaja dostikrat omogoča uporabo surovin in orodja po nižji ceni kot pri ročnem delu. Marsikateri obrtnik se bori prav s temi situacijami. Podnebne in okoljske spremembe prav tako vplivajo na tradicionalno obrtništvo z dejanji, kot so posek gozdov in sprememba namembnosti naravnih terenov, s čimer se določenim obrtnikom odvzema možnost dostopa do ključnih orodij za njihovo delo. Mladi se zato lažje odločajo za delo v lokalnih tovarnah in industriji. Treba pa se je zavedati, da številne obrti hranijo skrivnosti izdelave in da bodo popolnoma izginile, če se ne bodo prenašale. Hkrati pa je treba tudi vedeti, da so te iste skrivnosti rezervirane le za posameznike, ki pripadajo skupnosti. Če le-ti niso zainteresirani za prevzem teh znanj, je edini način njihovega ohranjanja prenos tistim, ki so jih pripravljeni sprejeti, pa tudi če so to tujci in tudi če to dojemamo kot »posilstvo tradicije«. Cilj negovanja tradicionalne obrti je, tako kot pri drugih pojavih nematerialne kulture, spodbujati, da znanja in veščine, ki jih skupnosti hranijo, nadaljujejo življenje v svojih skupnostih, se prenašajo na naslednje generacije in na ta način omogočajo življenje njihovim dedičem – obrtnikom in njihovi kreativnosti. Dalje so tu tudi uporabni in pravni ukrepi, kot so zaščita intelektualne lastnine, patentov in registracija avtorskih pravic, ki prav tako lahko pomagajo skupnosti, da s svojo obrtjo doseže večji zaslužek in tudi motivacijo za delo.
NEMATERIALNA KULTURA JE:
Tradicionalna, sodobna in živa. Ne upošteva le podedovane tradicije iz preteklosti, temveč tudi sodobne ruralne in urbane prakse.
Inkluzivna: Izraze nematerialne kulture lahko delimo na tiste, ki jih najdemo v sosednji vasi, mestu, na drugem koncu sveta, in na tiste, ki so postali del kulture migrantov. Vse to je nematerialna kultura: prehajala je in prehaja iz generacije v generacijo, razvila se je kot odgovor na okolje, v katerem živimo, in prispeva k občutku pripadnosti, identitete in kontinuitete, išče vez z našo preteklostjo, skozi sedanjost do prihodnosti. Nematerialna kultura ne daje odgovora na vprašanje, kaj je specifičnost kuture, prispeva pa k družbeni koheziji, pri tem pa podpira občutek identitete in odgovornosti, ki pomaga posamezniku, da občuti pripadnost eni ali več različnim skupnostim in družbi na sploh.
Reprezentativna: Nematerialna kultura ni le kulturna dobrina v komparativnem pomenu zaradi njene ekskluzivnosti ali izjemne vrednosti. Svoj vir, spodbudo in temelje dobiva v skupnostih in je odvisna izključno od tistih, ki jo živijo, ki imajo določena tradicionalna znanja, veščine ali navade, ki jih lahko prenesejo na preostali del njihove skupnosti, iz generacije v generacijo ali na pripadnike drugih skupnosti. Vtkana v družbeno skupnost: Nematerialno kulturo lahko razumemo kot tako le takrat, ko je tako razume določena skupnost, skupine ali posamezniki, ki jo doživljajo, negujejo in prenašajo. Brez njihove potrditve v njihovem imenu nima nihče pravice in ne sme odločati, kaj je dediščina.
NEGOVANJE (SAFEGUARDING) NEMATERIALNE KULTURE
Zakaj negovati?
Nematerialna kultura je živa tradicija, kar pomeni, da je neprestano izpostavljena transformacijam, modifikacijam, (re)konstrukcijam, vplivom različnih faktorjev. To hkrati pomeni, da je ukvarjanje z nematerialno kulturo izrazito in izključno usmerjeno k ljudem (pripadnikom lokalnih skupnosti) in manj k izoliranim pojavom, vrstam, žanrom, ter ima vedno holističen značaj, usmerjen k opazovanju celotnega kulturnega konteksta. Številni pojavi nematerialne kulture so izpostavljeni različnim nevarnostim, kot so globalizacijske spremembe in homogenizacija kulture. Če pojavi nematerialne kulture niso negovani, jim grozi trajno izginotje ali zamrznitev, kot praksa, ki pripada izključno preteklosti. Negovanje take dediščine in spodbuda prenosa krepi kulturo in oživlja ter omogoča procese sprememb. Za razliko od materialne dediščine za take postopke negovanja in ohranjanja potrebujemo drugačno orodje, pristope in metode. Fenomeni nematerialne kulture, h katerim pristopamo s takšnimi postopki, morajo biti predvsem relavantni in sistematično, konstantno prakticirani v določeni skupnosti. Glede na različnost praks, ki jih srečujemo na vsakem kotičku sveta, je treba k takšnim aktivnostim pristopiti s sodelovanjem skupnosti, skupin, posameznikov, ki negujejo fenomene nematerialne kulture. Indirektne vrednote nematerialne kulture se kažejo z odpiranjem prostora za prevencijo in preprečevanje konfliktov, ekonomske škode. Erozija ali prekinitev prenosa nematerialne kulture lahko prikrajša skupnost za njene družbene markerje, marginalizacijo, lahko povzroči nerazumevanje in zmešnjavo identitete.
Kako negovati?
Skrb se mora izključno naslanjati na postopke prenosa zanja, veščin in pomenov. Z drugimi besedami, treba je poudariti procese prenosa in komuniciranje nematerialne kulture in ne proizvode konkretnih pojavov, kot so plesne prireditve, pesmi, glasbeni instrumenti ali obrti. Skrb za nematerialno kulturo mora pomeniti zagotovilo, da bo ostala aktiven, živ del življenja današnjih generacij, in tudi spodbujanje (zavest o vrednosti) le-teh za prenos na naslednje generacije ter iskanje načina kontinuirane (re)kreacije in prenosa znanja ter praks. Iniciative skrbi nematerialne kulture morajo vključevati: identifikacijo in dokumentacijo, raziskovanje, shranjevanje, promocijo in prenos znanja in prakse skozi formalno in neformalno izobrazbo kot tudi z revitalizacijo njenih različnih vidikov. V skladu z UNESCO-vo konvencijo morajo biti skupnosti, skupine in posamezniki aktivni udeleženci v identifikaciji in definiranju lastne nematerialne kulture, v njeni promociji, ker so edini, ki jo ustvarjajo, vzdržujejo in prenašajo. Za nematerialno kulturo se skrbi s kreativnostjo in vzpostavljanjem interakcije s skupnostmi dedičev. Izguba nematerialne kulture se lahko prepreči izključno z omogočanjem, da bodo reproducirani značaj, pogoji in veščine, od katerih je odvisno njeno življenje in prenos.
PRIMERI SLABE IN DOBRE PRAKSE SKRBI ZA NEMATERIALNE KULTURE V ISTRI
Uvrstitev dvoglasja stisnjenih intervalov Istre in Hrvaškega primorja na UNESCO-v reprezentativni seznam nematerialne kulturne dediščine človeštva v oktobru 2009 vsiljuje in obvezuje sistematičen prispevek k procesom analiziranja, definiranja, valoriziranja, predstavljanja in afirmiranja omenjenih oblik tradicije. Da bi se čim bolj kakovostno pristopilo in izvajalo omenjene modele, je nujno vztrajati na redefiniranju številnih do zdaj sprejetih pojmov, ki so z nepravilnimi, popačenimi in nestrokovnimi modeli tolmačenja postali in ostali sinonim za določene kulturne fenomene. To je primer tudi pri produkcijah in (re)konstrukcijah tradicionalnih izrazov. Eden izmed neizogibnih primerov slabe prakse je uporaba termina istrska lestvica – pojma, ki se pogosto uporablja kot sinonim za vse oblike tradicionalne glasbene kulture pripadnikov hrvaškega jezikovnega področja, kljub dejstvu, da se le-ti s svojimi karakteristikami ne morejo in ne smejo identificirati. Spomnimo se, da je t. i. istrsko lestvico ustvaril skladatelj Ivan Matetić Ronjgov, da bi prizvok elementov dela tradicionalne glasbe Istre lahko prenesel v umetniško, avtorsko glasbo in na ta način prispeval k ustvarjanju svojevrstne predloge za povojni čas, ko je bilo dobrodošlo spodbujanje nacionalnega ustvarjanja. Netempirani glasbeni sistem, na katerem temelji dvoglasje stisnjenih intervalov, je tempiral in tako iznašel modus za materializiranje nematerialne kulture. Drugi primer slabe prakse, ki datira v isti zgodovinski trenutek, je vsiljevanje novega odnosa (in vloge) tradicionalnih glasbenikov z odrom. Ta trenutek je prinesel na eni strani soočanje s potrebo po komuniciranju z outsajderji, na drugi strani pa uklonitev novim, pogojevanim konceptom organizirane, sistematizirane in stilizirane izvedbe. Ta je močno vplivala tudi na dediščino in kontinuiteto predaje znanja, hkrati pa prispevala k nadaljnji skrbi za popačeno resnico. Revije narodne glasbe in plesa so sčasoma in znotraj naravnega procesa izginjanja določenih glasbenih in plesnih fenomenov postale edini kraj srečanja tistih, ki so se trudili skrbeti za te pojave, ampak kljub dobri volji in navdušenju njenih nositeljev, so skupaj z omenjenim vztrajanjem na napačnih definicijah spodbudili tudi pozabo. Na primer: znotraj obvezne programske strukture javnega nastopa so besedila pesmi ocenjena kot predolga za izvedbo v celoti in obsojena na krajšanje, zato da bi se uskladila s predvideno minutažo za nastop. Osnovni razlog, ki je bil vzrok določanja takšnih in podobnih postopkov, je zanemarjanje dejstva, da je nematerialna kultura živa tradicija, kar pomeni, da je nenehno izpostavljena transformacijam, modifikacijam, dinamikam, vplivom različnih faktorjev. V tem smislu je izjemno pomembno, kar je bilo desetletja zanemarjano, vzpostavljanje, vzdrževanje in ohranjanje kontaktov s skupnostjo oz. dediči tradicionalnih kultur v Istri. Ti morajo biti aktivni dejavniki pri ustvarjanju in izvajanju vplivov na določanje in način varovanja ter prezentacije pojavov nematerialne kulture, katere imajo za del lastnega kulturnega prostora. Kot primer dobre prakse izstopa Center za nematerialno kulturo Istrske županije, ki je bil ustanovljen junija letos pri Etnografskem muzeju Istre kot rezultat usvojitve Istrske kulturne strategije Istrske županije in UNESCO-ve uvrstitve dvoglasja na reprezentativni seznam nematerialne kulturne dediščine človeštva leta 2009. Razvoj dejavnosti CENK-ja daje priložnost institucionalni podpori, afirmaciji, valorizaciji in popularizaciji kulturnih različnosti, s katerimi je Istra bogata. Prav tako prispeva h kontinuiteti tradicij, prepoznavanju, jasnejšemu, učinkovitejšemu in pravilnejšemu vrednotenju le-teh, hkrati pa stimulira kreativnost v istem prostoru. Poleg tega išče pot do pripadnikov lokalne skupnosti, aktivnih ohranjevalcev znanja nematerialne kulture in jim ponuja možnost lastnega definiranja ter partnerskega, enakopravnega sodelovanja v vseh procesih, ki zadevajo fenomene, ki so del njihove tradicije. Cilj CENK-ja je sistematično in strokovno delo pri vzpostavljanju novih modalitet obravnavanja in spodbujanja izrazov nematerialne kulture v Istri, z dolžnim spoštovanjem in absolutnim poudarkom na bogastvu kulturnih identitet, ki se dinamično prepletajo na področju istrskega polotoka. Center za nematerialno kulturo Istrske županije s sedežem v Pićnu izvaja naslednje dejavnosti: raziskovalno, arhivsko in dokumentacijsko, svetovalno in izobraževalno ter organizacijsko-produkcijsko. Dodajamo tudi podatek, da je hrvaško podpisovanje zgoraj omenjene UNESCO-ve Konvencije za ohranjanje in zaščito nematerialne kulturne dediščine 2003 spodbudilo Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške za uvrščanje drugih fenomenov nematerialne kulture Istre v register kulturnih dobrin RH. Gre za glasbeno prakso vijuline (violine) in bajsa (kontrabasa), rovinjsko bitinado, žminjski in istroromunski govor ter izdelovanje rovinjske batane.
