potoka. Obilica vode, ki jo deževje prinaša v dolino, kaj veliko ne koristi. Saj ne dežuje takrat, ko je potreba. Domačini pa so znali poiskati vodno žilo in tako še danes  zajemajo vaščani vodo tudi iz svojih kamnitih vodnjakov. Tako, Rižanski vodovod leti  še ni prišel. Elektrika pa je tudi taka, da se kuj užali, če malo zagrmi.

Vas je ime dobila na zanimiv način. Vsi v vasi so se pisali Ugrin in v papirnatih geodetskih mapah še vedno piše ime vasi Ogrini. Ustno izročilo pravi, da sta šla dva brata verjetno v 18.   stoletju služiti v frančiškanski samostan v Hoduje, kakšne štiri kilometre proč. Tam je nastala vasica Ugrini. Zamislite si to nesrečo; dve vasi istega imena, skoraj ena poleg druge. Pa so se domačini znašli. Sosed Boris pomni svojega nonota Franca; njegov nono (tj. nono od Franca), smo ugotavljali,  pa je že moral biti neke vrste »falšon«, saj so ga dali u »bržon«. Tam se je naučil pisati. Ko se je vrnil, je domačinom pomagal pri upravnih in administrativnih postopkih z oblastjo, kar je bila za domačine prava muka (mislite, da je danes kaj drugače?). Ljudje so mu rekli pisar in vas je po njemu dobila ime Pisari.

Pisarimo še danes; v vasi je sedež spletnega portala www.traven.si. Strežnika pa nismo dali na to lokacijo. Ob taki elektriki in zanič internetu?  Kaj bi na to porekel nono od Franca. In prebivalec Pisarov je prav tako pisar.

Tako kot vsi zaselki okoli Sočerge so tudi Pisari imeli isto zgodovino. Dežela sv. Kvirika, kot se je v davnini imenoval tukajšnji svet, je bila leta 1028 pod Oglejskimi patriarhi. Okoli leta 1275 je deželici za kratek čas zavladal novi gospodar: Biaquino iz Momjana. Le-ta je namreč Oglejskemu patriarhu Raimondu posodil denar, ki mu je bil vrnjen tri leta kasneje. V tistem času je slovanski živelj, ki je v večini naseljeval podeželje, preimenoval ime tukajšnjih krajev iz sv. Kvirik-a v Sočergo.  

Leta 1356 je patriarh Nikola Luksemburški oddal celoten fevd v koncesijo fiorentinskemu bankirju Izaku Turiniju. Toda že leta 1397 pridejo kraji Sočerge (in z njo Pisari) v posest bratoma Sclavolinu in Baldaccu Sabini iz Kopra. Leta 1420 so tukaj že Benečani, toda že dvajset let zatem dobi to deželico familija Gravisi iz Pirana.

V času vojne med Benečani in Avstrijci so leta 1615 v te kraje vdrli še Uskoki in tu (Kdo ve, če ne tudi v Pisarih?) požigali ter plenili. Za nekaj kratkih let dobi nato Pisare še Napoleonova vojska. Angelo iz sosednjih Šekov ve povedati zanimivo izročilo za dvoje ledinskih imen. Šekovski potok izvira malo nad Šeki in tistemu kraju rečejo Bravinčji dol. »B'lo jih je ku bravljincov«, ve Angelo po ustnem izročilu povedati o Napoleonovi vojski, ko se je tod mimo ustavila pri izviru vode. Voda pa je bila zastrupljena, zato imamo nad Pisari, pa vse do Olike ledinsko ime Ležaji. »Ležali so povsod, zastrupljeni od vode«, nadaljuje Angelo. Prav jim bodi, saj so porušili konvent v Sočergi.

Poznejša zgodovina tega zaselka pa je že bolj poznana: Po avstrijskem cesarstvu pride sem italijanska kraljevina, za njo Titova Jugoslavija in danes so Pisari pod - Slovensko zastavo. Tako je to, moj ded in jaz sva živela v štirih državah, brez da bi se kam premaknila.

Kako majhen kraj in kako velika zgodovina!

Gibanje števila prebivalcev:

Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 i n Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS           

Tekst: Salvatore Žitko

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.