Tako se govori, da se je nekoč sem priselila židovska družina in dala ime zaselku ob stari cerkvici Sv. Simona, ki je bila zgrajena vsaj v 17. stoletju.
V zaselek lahko pridemo samo po cesti iz Pregare, ki se nekoliko spusti in približa apnenčastemu svetu. Cesta naredi zanko skozi zaselek, tako da se spusti mimo cerkvice sv. Simona, pri puču zavije v vas, in se vrne proti cerkvici. Poleg cerkvice je tudi pokopališče, kjer so pokopani vsi prebivalci pregarske fare. Je pravokotnega tlorisa in ima dvojni zvonik na preslico ter opremo iz 17. stoletja. do leta 1900, ko so Pregarci zgradili cerkev Karmelske matere božje v sami vasi, je bila farna cerkev za vso Pregaro.
Cerkev sv Simona
Nedolgo tega so cerkvico krasili trije mogočni hrasti, vendar se je eden posušil. Kljub temu pa je cerkvica skoraj skrita v bogatih krošnjah. Cerkvica sv. Simona je podobna pokopališki cerkvici sv. Kvirika nad Sočergo na nasprotnem hribu, zato med ljudmi kroži zgodba o njuni gradnji. Baje sta jo gradila dva brata velikana, ki pa sta imela samo eno kladivo. Tako sta si podajala kladivo in klicala »brat hiti mi bat«. Ja to je eden od tistih velikanov, ki je sedel v Sokoličih in si noge umival v jezercu pod Velim virom, dopolnijo domačini.
V Abramih so štiri gospodinjstva in se le redko nabere deset ljudi v zaselku. V vasi prebiva pet ljudi, ki se jim občasno pridruži še domačin, ki je nedavno tega obnovil hišo "Poli Matiča" in jo uporablja za svoj vikend. V zaselku lahko najdemo nekatere sledove pristnega ruralnega življenja. Tako lahko vidimo široko odprto dvorišče Bržanov, kjer imajo tudi lepo veliko šterno. Kolo te šterne je iz belega kamna in je iz enega samega kosa. V preteklosti, ko še ni bilo tako ostre meje, so ljudje hodili po beli kamen v buzeški kras. Hiše so pravilno obrnjene s pročeljem proti jugu, da so lahko izkoristili tudi zimsko sonce.
Za abramske domačije je značilno, da so razpršene vsaka zase in tvorijo skupaj z gospodarskim poslopjem svojo enoto. Jakini so najbližje cerkvici svetega Simona. Pod njimi je domačija, imenovana Poli Matiča, še nekoliko nižje je najbogatejša Bržanova domačija, pod cesto se nahaja Čusova domačija in čisto na koncu, pri kalu, je domačija Poli Gabrijela.
Majhen zaselek premore lepe primere istrske arhitekture, kot je tipična istrska hiša z baladurjem na sliki iz leta 1889.
Enonadstropna hiša v nizu. Spodaj gospodarski del, zgoraj stanovanjski del. Vodnjak na dvorišču. Vir: http://isn3.zrc-sazu.si/etnofolk/Html_strani/enota_podrobno.php?EnotaID=85#
Med drugo svetovno vojno so Abrami utrpeli neznansko škodo, saj so vasico popolnoma požgali Nemci v letu 1944. Iskali so partizana iz Abramov in se maščevali, ker ga niso našli. To se je zgodilo na isti dan, ko je druga nemška skupina vzela talce iz Pregare in jih usmrtila v bližnji vrtači. V Abramih so zažgali vse hiše, vendar so domačini uspeli rešiti nekaj hiš. Tako so rešili Čusovo domačijo, ki leži nekoliko pod cesto in so lahko nanjo zlivali vodo.
Tudi danes se preostali domačini še ukvarjajo s kmetijstvom. Na to kažejo lepo urejena polja in vinogradi v okolici zaselka, kot tudi dvoriči - kurniki in hlevi v sami vasi. Zanimivo je, da so kokošnjaki - dvoriči v sklopu dvorišča, medtem ko so hlevi s svinjakom nekoliko dlje. Tudi tukaj so ljudje večinoma pridelovali koruzo, krompir in skratka vse, kar je služilo za lastno uporabo. Višek pa so pridelali z vinogradništvom, predvsem pa s prevozom različnih materialov iz osrednje Istre proti obalnim mestom in v Trst.
Vir:
http://isn3.zrc-sazu.si/etnofolk/Html_strani/enota_podrobno.php?EnotaID=85#
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
