Print this page
Vrste zavarovanih naravnih območij

Vrste zavarovanih naravnih območij

Vsaka država je prvotno razvila lastne sisteme za varstvo naravne dediščine, ki so bili prilagojeni specifičnim razmeram območij in potrebam posamezne države.

Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN), ki je bila ustanovljena leta 1948 v Švici, je predlagala splošno klasifikacijo zavarovanih območij, s katero bi dobili pregled zavarovanih predelov na celem svetu. Prva kategorizacija je bila sprejeta leta 1987 ter bila čez pet let dopolnjena. Slovenija je članica IUCN od leta 1993 (Zavod za varstvo narave, 2011; ARSO, 2011).


Kategorije IUCN (International Union for Conservation of Nature and Natural Resources) (IUCN, 2011; ARSO, 2011):

I.

Strogi naravni rezervat/naravno območje (Strict Nature Reserve/Wilderness Area) – območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje ali ohranjanje narave.
a. Strogi naravni rezervat (Strict Nature Reserve) – območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje.
b. Naravno območje (Wilderness Area) – območje, zavarovano predvsem za ohranjanje naravnega stanja.
II.
Narodni park (National Park) – območje zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in za rekreacijo.
III.

Naravni spomenik – območje, zavarovano predvsem za ohranjanje izjemnih naravnih pojavov (oblik).
IV.

Zavarovani habitati rastlinskih in živalskih vrst (Habitat/Species Management Area) – območja, ki jih ohranjamo z določeno rabo za ohranjanje določenih ogroženih rastlinskih/živalskih vrst oz. habitatnih tipov.

V.
Zavarovana krajina (Protected Landscape/Seascape) – območje, zavarovano za ohranjanje krajine (kopne in morske) in za rekreacijo.
VI.

Zavarovana območja naravnih virov (Managed Resource Protected Areas) – zavarovana območja, v katerih je z upravljanjem zagotovljena trajnostna raba naravnih virov.


Poleg predpisov in konvencij moramo omeniti tudi sprejet akcijski plan za zavarovana območja v Evropi – Parki za življenje (Parks for life, 1994). Osrednji cilj programa je vzpostaviti ustrezno mrežo zavarovanih območij za ohranitev pokrajinske in biološke raznovrstnosti v Evropi. Program v sklopih združuje evropsko in regijsko problematiko varstva narave, probleme upravljanja v zavarovanih območjih in probleme, ki so posledica nevednosti. Še posebej poudarja pomen izobraževanja kadrov ter vzpostavitve informacijskega sistema parkov in monitoringa. Program Parki za življenje daje velik pomen ozaveščanju javnosti, da bi aktivno podpirala varstvo narave (Plut, 1996; Doles, 2008; ARSO, 2011; MOP, 2011).


Posebej moramo omeniti med zadnjimi ustanovljeno Evropsko konvencijo o krajini, ki je bila ratificirana in je stopila v veljavo šele leta 2004, vendar je danes ena pomembnejših konvencij. Je mednarodni sporazum o varstvu, upravljanju in načrtovanju krajin ter ozaveščanju javnosti o pomenu krajin. S podpisom te konvencije države članice priznavajo, da je krajina ključna sestavina človekove in družbene blaginje. Njeno varstvo, upravljanje in načrtovanje pomenijo pravice in obveznosti vsakogar. Krajine imajo pomembno vlogo pri kvaliteti bivanja posameznika in celotne družbe. So ključni element krajinske dediščine, ter predstavljajo in krepijo evropsko identiteto. Imajo vidno vlogo na kulturnem, ekološkem, okoljskem in družbeno-socialnem področju ter so pomembne za gospodarske dejavnosti (MOP, 2011).

Vir: Gorup, Ivana (2011). Analiza primerov vasi na območju predlaganega krajinskega parka Dragonja, diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo

 

Last modified on nedelja, 26 januar 2020 09:19
Urednik

Latest from Urednik

Image Gallery