Eno takšnih sistematičnih raziskovanj, ki je trajalo kar trinajst let in je spremljalo kar 13 krajev, ki so bili v mreži povezani na turistični destinaciji je razkrilo, da so k prihodkom od prodaje v območju doprinašali obiskovalci kar 63%;
seveda le-teh ne bi bilo, ko ne bi poskrbeli za ohranitev dediščine in njeno restavriranje. Na dan je turist potrošil 57 $, v strukturi izdatkov obiskovalca pa je za hrano in prenočišče 70% proračuna obiskovalca namenjenega izdatkov za turistične namene.
Vendar pa, kot je opozorila ta in druge raziskave, je treba skrbno načrtovati, razviti mrežo in spremljati, kako delujejo kapacitete in kako funkcionirajo potenciali. Potenciali kulturne dediščine, sami po sebi, ekonomsko doprinašajo zelo malo. Bistvena je vloga človeka, njegovega znanja, veščin in predvsem, da vsi vključeni v prodajo skupnega produkta res sledijo skupen cilj. To je potrebno zato, ker vsi vključeni ne prejmejo takoj
plačila, nekateri z odlogom in nekateri povsem posredno.
Tudi evropske države, n.pr. Norveška16, OECD, so pričeli sistematično proučevati, kako še razvijati agri turizem in vanj še uspešneje vpletati elemente kulturne dediščine. Kmetijstvo namreč lahko tudi ogroža kulturno dediščino, ali pa nasprotno – postane celo njen skrbnik. Vendar pa je treba v tem primeru pristopiti k aktivnemu kmetovanju in razvijati nove posle oz. aktivnosti, ki so naj vezane. Gre za diverzifikacijo, ki lahko doprinese k rezultatu, da gospodinjstvo ni več mešanega delavsko kmečkega tipa, saj skozi diverzificirano ekonomijo pridobi več kot zaslužke v podjetjih. Vendar pa tega sama kmetija ne more narediti. To pa zato, ker je vključiti v ponudbo različne vidike: od fizičnih objektov, do vodenih ogledov in zgodb v kulturni krajini (glej Unesco klasifikacijo vseh vidikov kulturne dediščine) in ne nazadnje, kmečko gospodarstvo mora pridobiti znanja sodobnega managementa naravnih virov. Gre za sistemski – makro in mikro pristop in razumevanje koncepta, tudi z vidika agri turizma, kaj je kulturna dediščina, aktivno kmetovanje in pristop aktivnosti za dodano vrednost. Zato je tudi Komisija EU v letu 2002 v dokumentu Uporaba naravne in kulturne dediščine za razvoj trajnostnega turizma in ne tradicionalnih destinacij turizma izpostavila velik vpliv materialne kulturne dediščine na podeželju. Svet Evrope pa usmerja pozornost vseh partnerjev, da prepoznajo vrednost podeželja, njegov pomen in da participativno sprejemajo prave odločitve. Podeželje, krajina namreč na koncu nosi vse posledice, vendar pa so to območja, ki so del EU in imajo državljani in nacije dolžnost, da skupaj zagotavljajo ne le varovanje in zaščito, ampak tudi management in planiranje.
Ekonomski učinki so namreč tisto, zaradi česa so za nadaljnji razvoj agri turizma še posebej zainteresirani vsi, ki delujejo v okviru Lizbonske strategije. Ko je leta 2005 Komisija predlagala nov začetek Lizbonske strategije, pri katerem naj bi se res osredotočili na dve temeljni nalogi – zagotoviti trajno rast ter več in boljših zaposlitev, je pomembno mesto dobila tudi obnovljena turistična politika.
Tudi v Slovenski Istri je ekološka oblika kmetovanja mogoča, še bolj pomemben je pravi sodoben agri turizem, pa tudi integrirana pridelava sadja (češnje, oljke, trte), zelo dobra odločitev pa bi bila in pomembno bi lahko razvili različne oblike kulturnega turizma na destinaciji podeželja Slovenske Istre. Na destinaciji pa bi lahko ponujali različne produkte oz. jih snovali v ponudbe po meri. Problem je prenočevanje, saj zaenkrat na kmetijah
(osmice, izletniške kmetije, kmetije odprtih vrat, vinotoči, apartmaji in podobno) ni prav veliko kapacitet. Različne oblike kmečkega turizma so ključnega pomena za razvoj podeželja in odpira vrsto možnosti za razvoj posameznih, kot tudi dopolnilnih dejavnosti. Pri tem je glavni problem lastništvo zemljišč in objektov. Ljudje se zaradi teh vzrokov zelo težko odločajo za posamezne investicije.
Stanje prenočitvenih kapacitet in sploh bivanja na podeželju je res kritično ozko grlo, če naj se trendi razvoja preokrenejo. V občini Izola je 3800 ležišč, v Kopru 5000 in v Piranu 13.000. Samo vsaka četrta postelja ni v hotelu. Deduktivna analiza torej pokaže – še z upoštevanjem, da je pretežno podeželje v občini Koper – manj kot 2000 ležišč. To pa je glede na potencialnih 2.000.000 obiskovalcev letno odločno premalo. Kar tri četrtine bi
želele bivati najmanj tri polne dni.
Kulturna dediščina ima kot gospodarski potencial tri vidike:
1. dediščina je dejavnik družbeno-ekonomskega razvoja ali socialne kohezije družbe;
2. dediščino je treba ohranjati in varovati in
3. če naj postane dediščina dejavnik razvoja in konkurenčnosti, je treba zadovoljiti temeljne predpogoje, t.j. infrastruktura.
Kulturna dediščina je lahko potencial in dejavnik družbeno-ekonomskega razvoja. Investiranje vanjo lahko prinaša dobičke, vendar ob sočasnem varovanju. Kulturna dediščina kot produkt kulturnega turizma pa sinergično povezuje vse njene vidike v najširšem smislu.
Slovenska Istra ima vse potenciale, da skozi njeno kulturno dediščina, ki je dejavnik družbeno-ekonomskega razvoja ali socialne kohezije družbe, kot turistična destinacija za aktivno preživljanje počitnic, s turistično infrastrukturo usklajena z naravno in kulturno dediščino, privlačna in dobro organizirana tudi na podeželju postane več kot pomemben del lokalnega gospodarstva. To pomeni, da so možnosti da za najmanj 4% lokalnega bruto produkta pridobi iz agri turizma, ki pa temelji na trajnostnem turizmu ( z njegovimi dopolnilnimi dejavnostmi t.j. raznimi posli in aktivnostmi), da agri turizem razvije organsko kmetijski pridelavi lokalnih kmetijskih izdelkov. Zavarovana območja pa ostajajo v prizadevanjih agriturizma pomemben generator razvoja v regiji, saj so v ruralnem zaledju tudi cilj obiskovalca in se povezujejo vsi partnerji v skupno ponudbo produkta destinacije in z njo povezanih produktov kulturnega turizma.
Za obiskovalce, ki so zahtevni, pokazalo se je, da je tudi nivo izobrazbe obiskovalcev spomenikov kulturne dediščine podeželja višji od povprečnega obiskovalca na obali, pa je pomembna biološka raznovrstnost, naravna in kulturna dediščina, da so nepremičnine ohranjene in obnovljene, naravne vrednote so ustrezno varovane in upravljane. Da pa bi bila bogata kulturna dediščina res obnovljena in ustrezno zavarovana, prenovljena historična vaška jedra pa nudila razvite turistične storitve, je kot prvo treba na podeželju razviti atraktivne prenočitvene zmogljivosti. Razvija se komunalna
infrastruktura za odvajanje in čiščenje odpadnih voda, gospodarjenje z odpadki, oskrba s kvalitetno pitno vodo; uveljavljeni so inovativni načini upravljanja z naravnimi viri in okoljem. Ekološko problematično gospodarsko dejavnost je treba prestrukturirati. Na podeželju ni pravega javnega transporta, čeprav je taksi relativno poceni, ni prijazen zauporabnika.
Vir: VALORIZACIJA KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENSKE ISTRE
I. FAZA: Inventarizacija potencialov s področja kulturne dediščine slovenske Istre in turističnih razvojnih potencialov z vidika človeških virov, njuno gospodarsko ovrednotenje
in
II. FAZA: Analiza dobrih poslovnih praks pri ohranjanju kulturne dediščine in identifikacija dobrih praks
Pripravila: dr. Neva Maher, dr. Boris Leskovec, mag. Mojca Maher Pirc
Izdal: Društvo za razvoj management in znanja
Ljubljana, november 2007
Denarna sredstva za financiranje tega projekta so bila zagotovljena v okviru Tehnične pomoči Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013 ter Proračuna Republike Slovenije za leto 2007 in 2008 na proračunskih postavkah Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko in sicer: - postavki 6940 tehnična pomoč – 07-13 – Strukturni skladi – EU (85%) - postavki 6964 tehnična pomoč – 07-13 – Strukturni skladi – slovenska udeležba.
