Eno izmed najlepših obmorskih naselij pri nas je docela zaščiteno od severnega vetra - burje. Zaradi te svoje naravne lega je bilo območje Ankarana naseljeno že v rimskem času.
Od kod izvira ime naselja. Eni viri pravijo, naj bi se imenoval Ancaria, to izhaja iz teorije, da naj bi kraj dobil ime po opatu samostana, sv. Nikolaju Ancaranu (kar bi bilo zelo težko verjeti, saj je bil samostan zgrajen v 11. stoletju, to je celih 6 stoletij po propadu Zahodnega rimskega cesarstva). Drugi viri govorijo o tem, da se je antično ime za to območje glasilo Ultra oziroma italijansko Oltra (Vale d'oltra = Valdoltra).
Po venetski teoriji poimenovanja krajev poseljenih s slo-venetskim prebivalstvom naj bi ime kraja izhajalo iz poimenovanja po naravni posebnosti, ki je bila tu pomembna v tistih časih, “na čereh” (staroslovensko “na kereh”) iz česar bi skozi čas prišlo do spremembe izgovarjave (zaradi naseljevanja italskih narodov) Ancarano (pozneje v slovenščini Ankaran). Zadnja razlaga mogoče niti ni napačna, kot teorija, saj je bila obala Debelega rtiča neprimerna za sidranje in pristajanje ladij, kar priča tudi zdajšnji svetilnik na samem koncu rta Debeli rtič.
Ugodna prisojna lega, blaga klima in bujno sredozemsko rastlinstvo je nedvomno vplivalo na razvoj zgodnjega turizma v Ankaranu. Avstrijci so namreč prav tu zgradili zdravilišče za svoje mornariške oficirje. Ankaran zaživi predvsem poleti z mnogo turisti, takrat tudi izpeljejo prireditvi, kot sta Ankaranska noč in Srednjeveška tržnica.
Ankaran se je v zadnjih dveh desetletjih močno razširil. Stanovanjske soseske hitro rasejo v pobočje miljskega polotoka. Ob vznožju pobočja se je že oblikoval center Ankarana , ki s svojimi številnimi storitvenimi dejavnostmi oskrbuje vsakdanje življenje v tem mirnem, a poleti še kako živahnem naselju .
Čisto na koncu turističnega naselja Ankaran se v morje izliva potoček z imenom Selvadego. Od tu naprej se lahko sprehodimo po naravni plaži, kjer je tudi manjše sidrišče . Na tem mestu lastniki čolnov pripravljajo svoja plovila za varen odhod na morje.
Znamenitosti kraja
Danes je v Ankaranu eden največjih avtokampov v Sloveniji s 1600 prostori za kampiranje . Tu so tudi bazeni, športna igrišča in predvsem okoli kilometer dolga peščena plaža, starejšim domačinom bolj znana po imenu San-Nicolo'. Plaža se v svojem južnem delu zaključuje s pomolom, ki je obenem tudi zadnja točka slovenske gorske transverzale.
Na področju Ankarana naj bi se zadrževal tudi svetovno znani izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ko je živel v Trstu. Tu naj bi se sprehajal in lastnoročno zasadil nekaj hrastov, ki so zdaj del Resslovega gaja na bližnjem Jurjevem hribu. V tem gaju so predstavljene značilne drevesne vrste hrastovega gozda ter mnogo drugih zanimivih vrst rastlin.
V Ankaranu se nahaja edini slani travnik v Sredozemskem morju.
Na Debelem rtiču, se nahajajo edini vinogradi, ki ležijo ob morski obali v slovenskem primorju. Na področju sv. Katarine se nahaja školjčna sipina, posebnost v Sredozemlju. Na področju školjčne sipine živita hrošča Clivina ypsilon in Scarites terricola, ki sta izredna redkost tako v Sloveniji, kot v Evropi.
1. avgusta 1996 je dobila Slovenska vojna mornarica v uporabo svoje prvo bojno plovilo, tipa Super Dvora MkII., izraelske izdelave. Plovilo je bilo na slovesnem krstu v Izoli poimenovano Hitra patruljna ladja ANKARAN (HPL-21). Plovilo ima tudi svoj privez v Ankaranu, kjer se nahaja tudi Vojašnica slovenski pomorščaki (na naslovu Jadranska cesta 11, 6280 Ankaran) in sedež Slovenske vojne mornarice (430. mornariški divizion).
Rimljanske ostaline
Iz časov Rimskega imperija, je bila na pobočju nad Ankaranom (zdajšnji Hrvatini), postojanka rimske obcestne straže (ostanki temeljev so vidni v Božičih), za nadzor rimske ceste, ki je tekla skozi Škofije, med pobočjemTinjana in Miljskih hribov (ostanki le-te so vidni na križišču Bivje, za katero je tudi na starih mapah zapisano ime Ancarano). Na tem kraju so med gradnjo zdravilišča naleteli na mozaik iz rimske dobe, ki je shranjen v koprskem Pokrajinskem muzeju.
Iz rimskih časov, mogoče celo grških, naj bi bili tudi ostanki, ki so jih izkopavali pri hribu Srmin.
Samostan sv. Nikolaja
V 9. stoletju je dal takratni tržaški škof zgraditi majhno cerkev posvečeno sv. Apolinariju Gaselskemu (s. Apollinare del Gasello), saj se je takrat kraj imanoval Gasello. Leta 1072 je tržaški škof Adalger podaril cerkev sv. Apolinarija z vso pripadajočo posestjo Benediktinskemu samostanu S. Niccolo iz Benetk. Benetiktinci so svojo posest povečali, tako da se je začela širiti izven meja Ankarana, v Koper in na zahodno obalo Istre, vse do Poreča. Samostan, ki je nastal s poznejšo širitvijo in prizidovanjem je najstarejša zgradba v Ankaranu in njegova turistična in kulturna znamenitost. Samostan se je pozneje poimenoval San Niccolo (sv. Nikolaj). Okoli samostana naj bi takrat zraslo nekaj manjših kmetij, s priseljevanjem kolonov iz sosednje Furlanije, kar je bila v tistih časih ustaljena praksa, saj so se morali samostani preživljali sami. Iz le-teh kmetij naj bi nastali zametki današnjega kraja. Tako kot v zdajšnjih časih, so se takrat samostani ukvarjali in primarno preživljali z gojenjem raznih žlahtnih rastlinskih kultur. Tako ima samostan v Ankaranu veliko zaslug za razvoj oljkarstva in vinogradništva v teh krajih. Znano je, da je samostan z vinom iz svojih vinogradov, oskrboval hišo vojvode Filippa Viscontija in slavno družino Litta. Pod imenom Lacrimae Christi, se je v 16. stoletju vino iz teh krajev izvažalo v nemške dežele. Samostan se je tudi ukvarjal s pridelovanjem oljčnega olja. V okolici hotela Convent, so še zdaj vidne posode, v katerih so olje shranjevali. Po zapisih, iz sredine 16. stoletja, je tudi razvidno, da samostan ni plačeval davka, za oljčno olje, pridelano v njihovih stiskalnicah (torklah).
Samostan so Benediktinci skozi stoletja obnavljali in širili. Najstarejši del samostana, je še zdaj viden na severo-zahodnem delu stavbe. Leta 1572, je bil dokončan tudi zvonik (v Guelfskem stilu), tako, da je v začetku 17. stoletja samostan dobil približno tak videz, kot ga ima še danes (seveda brez vseh novodobnih sprememb). V tistih časih, se je cerkvice ob samostanu prijelo ime S. Niccolo d’Oltre (sv. Nikolaj Oltrski, pozneje S. Niccolo d’Oltra), da so jo lahko koprčani razlikovali od svoje, ki je stala ob koprskem pristanišču. Iz časa delovanja samostana sv. Nikolaja (s. Niccolo), je tudi sarkofag, ki je razstavljen v le-tem (znan po vklesanih enakostraničnih križih).
Kuga, ki divja po Istri v letih 1630/31, drastično razredči prebivalstvo v kraju (kot v celotni Istri), kar povzroči odhod menihov iz samostana (zadnji pater ga zapusti leta 1641). Od takrat je samostan deloval samo še kot letna rezidenca benediktinskega reda. S prebiranjem zapiskov koprskega škofa Zenona, iz leta 1661, zvemo tudi, da se je le-ta takrat pritoževal, nad nemoralnim obnašanjem menihov v samostanu. Samostan S. Niccolo (sv. Nikolaja), je deloval celih 5. stoletij, tako, da je v času od 14. do 18. stoletja, postal manjša zakladnica umetniških del, kar je bilo za tiste čase, nekaj čisto samoumevnega. Večji del tega zaklada, je skrivnostno izginil brez sledu, ko je Beneška republika, leta 1774, samostan ukinila. Tega leta kupi samostan sv. Nikolaja (S. Niccolo) z vsem posestvom, koprska plemiška družina Madonizza in ga spremeni v svojo poletno rezidenco. Vodnjak, ki se nahaja na zunanji terasi, sta zgradila leta 1835, Bonifazio iz Pirana in Dominik iz Kort nad Izolo. Leta 1880 so bili dograjeni na pročelju trije oboki in v njihovo notranjost je bilo postavljeno kamnito stopnišče, da bi tako omogočili obiskovalcem občudovanje dvorišča z vodnjakom.
V času Napoleonovih Ilirskih provinc, se v samostanu naseli vojaška bolnica pozneje pa Avstrija v njem namesti okrevališče za svoje mornariške častnike. Leta 1818 izide v Regensburgu knjiga takratnih popotnikov dr. Heinrich Hoppea in Friederich Hornschuha v kateri se navdušujeta nad tukajšno bogato botaniko in subtropskim Ankaranskim rastlinjem. Takrat se je razširilo mnenje, da je tamkajšnje podnebje primerno za terapevtsko zdravljenje pljučnih in kostnih bolezni, s pomočjo sonca in morja. Zato postane zdravstvena dejavnost na področju Ankarana v času od razpada Ilirskih provinc, do začetka prve svetovne vojne primarna dejavnost teh krajev. Tako sta na tem območju zrasla Sanatorij za pljučno tuberkulozo (zdajšnja kasarna Slovenske vojne mornarice in okoliške zgradbe) in leta 1909 otroško obmorsko okrevališče za otroke s kostno tuberkulozo.
Samostan postane po prvi svetovni vojni kot hotel, del turistične ponudbe, skupaj z igrišči in kopališčem sv. Nikolaja (odprtim leta 1925). Po drugi svetovni vojni se na posestvu samostana razvije hotelski in kamp kompleks Adria, v otroško obmorsko okrevališče, pa se vseli svetovno priznana Ortopedska bolnica Valdoltra. Na Debelem rtiču se pozneje ustanovi Mladinsko okrevališče. V Sanatoriju za pljučno tuberkulozo je do leta 1985, delovala Bolnica Ankaran, pozneje preseljena kot interni oddelek v Bolnico Izola.
Na temelju vseh teh dejavnosti, ki so se naselila na področju zdajšnjega Ankarana po drugi svetovni vojni, se je začelo graditi tudi zdajšnje naselje. Prvotno, kot stanovanjsko naselje za delavce v vseh teh dejavnostih, naknadno, pa tudi, kot samostojen kraj.
Bolnišnica Valdoltra je bila ustanovljena leta 1909 za bolnike s kostno-sklepno tuberkulozo iz celotne tedanje Avstro-Ogrske. Po I. svetovni vojni jo je obnovil ameriški Rdeči križ, leta 1920 pa jo je prevzel italijanski Rdeči križ. Po II. svetovni vojni je postala Valdoltra jugoslovanski “Zvezni inštitut za kostno-sklepno tuberkulozo” – do leta 1947, ko se je začasno preselila v Rovinj. Po obnovi v letih 1951-1956 se je ob upadanju kostno-sklepne tuberkuloze preusmerila v ortopedijo in se l. 1961 preimenovala v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra
Plaže in kopališča
Podjetje Camp Adria ureja istoimenski kamp tik ob Ankaranu, ki je že dolga leta eden najpomembnejših za razvoj naselja. Poleg prostora za avto-prikolice in šotore imajo tudi veliko počitiških hišic in apartmajev za najem. Dolga peščeno-kamnita plaža s tremi pomoli in ploščadjo, bazenski kompleks (zunanji, notranji olimpijski, več manjših) s savno in fitnesom, tobogani, trgovine, stojnice, minigolf, igrišča za tenis in odbojko, restavracije in bari z razgledom na morje ter tipična istrska narava privlačijo mnogo turistov iz Slovenije pa tudi okoliških držav. V kampu ima sedež tudi več športnih klubov kot na primer kajak-kanu klub Adria ter Tenis klub.
Slab kilometer vzhodno je tudi šprotno rekreacijski center Katarina, z več igrišči za odbojko in nogomet, peščeno plažo (tekmovanja s frizbijem) in urejeno pešpotjo. Tukaj je tudi manjši zaliv s privezi za barke domačinov. Kmalu nameravajo obnoviti in dograditi še dodatno infrastrukturo, vključno z večnamensko dvorano in več igrišči. Ob Katarini leži znano pokopališče školjk in slani travnik. Za slani travnik je zanimivost rastje, kot je pozedonija in druge ogrožene rastline tega sredozemskega območja.
Zahodno od Ankarana (1 km) v delu imenovanem Valdoltra pa je novo kopališče z dolgo plažo, ki se nadaljuje še naprej proti zahodu do Debelega rtiča. V Valdoltri je tudi kajak-kanu klub, mandrač in manjši zaliv za jadrnice in ribiške ladje. Tukaj leži evropsko znanaOrtopedska bolnišnica Valdoltra.
Zadnje kopališče na skrajnem zahodu (konec Ankaranskega polotoka) se imenuje Debeli rtič in leži tik ob italijanski meji, tam stoji tudi nekdanji mednarodni mejni prehod. Kopališče Debeli rtič lahko razdelimo na tri dele: Mladinsko zdravilišče Debeli Rtič, peščena divja plaža ter urejeno betosko kopališče z restavracijo, kampom, igrišči, počitniškimi hišicami in drugim.
Gibanje števila prebivalstva:
Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002 2012
Št. preb. 426 586 587 995 1177 1735 2659 2984 3233
Viri:
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS
Vir: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872
Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.