Pri tem je identiteta odvisna od socialnih, političnih, še zlasti pa od kulturnih in vedenjskih vrednot, vse te vrednote pa temelje na podeljenih izkušnjah, spominjanju, tradiciji in jeziku. Člen 151 Pogodbe pa izpostavlja pomen varovanja nepremične in premične dediščine kot osrednje naloge njenega ohranjanja. Na ta način dejansko Pogodba gradi mostove med kulturo in politikami ukrepanja EU. Napotuje, da se kritično presoja, kako ukrepi politik vplivajo nanjo; še zlasti gre za vplive naslednjih politik: raziskovanje, izobraževanje, regionalni razvoj, zunanje zadeve, okolje, podjetništvo in trgovina.

Koncept kulturne dediščine pomeni, da potencial kulturne dediščine lahko delujejo kot vzvod gospodarskega razvoja in razvoja blaginje. To pomeni, da je dediščina sredstvo za doseganje ekonomskih rezultatov in ni zgolj strošek in ovira gospodarskemu razvoju. Ravno nasprotno: razumevanje in spoštovanje dediščine in njeno programsko-projektno varstvo je izvrstna razvojna priložnost. Opredelitev v skladu s konvencijo UNESCO (2003) je izrazito strateško pa tudi trženjsko naravnana, t.j. na ciljne skupine kupcev. Njena trženjska4 naravnanost pa hkrati spodbuja ponudnike produktov in storitev, da snujejo potenciale na takšen način, da bodo kar najbolj ustregli kupcem.

Potenciali kulturne dediščine, razporejeni v Unescovih 20 kategorij, pomenijo v enaindvajsetem stoletju in v času globalizacije pomemben prehod v tržno naravnanost koncepta kulturne dediščine. Kraji kulturne dediščine, zgodovinska mesta, sestavine kulturne krajine, sveti kraji v naravi, podvodna dediščina, muzeji, premična kulturna dediščina, obrti, dokumentirana in digitalna dediščina,  kinematografija kot dediščina, ustno izročilo, jezik, dogodki in prazniki, rituali in verovanja, glasbila in pesmi, izvedbene umetnosti, tradicionalna medicina, literatura, tradicija kulinarike ter tradicionalni športi in igre se koncipirajo v produkte kulturnega turizma in postajajo destinacija in »zgodbe«, ki so namenjene »kupcu«.

Kulturna dediščina je tudi ekonomska kategorija. »Simboli nacionalne kulturne dediščine so premoženje in pomniki preteklih civilizacij. Zgodovinska mesta in predmeti dolgujejo svoj nastanek umetnikom, inženirjem, arhitektom, gradbincem in obrtnikom, ki morda niso niti sanjali da bodo postali družbeno bogastvo in jih bodo občudovale prihodnje generacije. Prav zato cenimo te ikone kulture, katerim nenehno grozi zloraba, onesnaženje, mikroorganizmi in vremenske neprilike, pa tudi naravne sile in človek« (C. Gutierrez Cortines, članica EU Parlamenta, EU research for sustainable urban development and land 4 Program LEADER 2007-2013 izpostavlja kot eno od 4 področij »Pravilna raba kulturne dediščine na podeželju«. Pristop in naziv sodita v proizvodno naravnanost aktivnosti, vendar pa bi bila zaželena trženjska naravnanost.

Ekonomski učinek ohranjanja dediščine je pomemben. Vendar pa je ekonomski učinek ohranjanja dediščine precej manj pomemben kot je pomemben njegov izobraževalni, okoljevarstveni, kulturni, estetski, in učinek na družbo. Kulturna dediščina je kapital, ki preživi. Lastnike nepremičnin, poslance, bankirje, vlagatelje – zanima gospodarski vidik stavbne kulturne dediščine. V gospodarskem kontekstu vrednost virov dediščine ni omejena na kratkoročno obdobje. So kratkoročni gospodarski učinki ohranjanja dediščine in dolgoročni vplivi.

Ohranjanje dediščine daje najprej kratkoročne učinke. Meri se jih s petimi glavnimi merljivimi postavkami gospodarskega vpliva, ki jih ima ohranjanje dediščine:

1. delovna mesta in prihodek gospodinjstev;

2. oživljanje mestnih središč;

3. turizem v krajih z dediščino;

4. vrednost nepremičnin; in

5. inkubator malega gospodarstva.

UNESCO se je v prvem desetletju XXI. stoletja osredotočil na pomembnost lokalnih in prvotnih znanj. V njih išče resurse in izvor za promoviranje kulturne raznolikosti. UNESCO je v srednjeročno strategijo za obdobje 2002 – 2007 vključil projekt Sistem lokalnega in prvobitnega znanja v globalni družbi (Local and Indigenous Knowledge Systems in a Global Society – LINKS), ki združuje vseh pet programskih sektorjev : naravo, družbeno – socialno znanost, kulturo, komunikacijo in informatiko ter izobrazbo. Preučuje sinergijo med prvotnimi in znanstvenimi znanji, namen je stopnjevati biološko in kulturno raznolikost, povečati pravičnosti, da imajo lokalne oblasti pod nadzorom spremembe ekoloških, kulturnih in socialnih procesov. Nadalje skrbi, da se v lokalnih skupnostih obnavlja znanja in da se krepi vezi med starejšimi in mlajšimi, da se navade in običaje identificira ter se jih tudi skušati zaščititi.

Unesco se je n.pr. še posebej zavzel za ohranitev podvodne kulturne dediščine. Podvodna kulturna dediščina je tudi del žive dediščine in je izredno ogrožena. Konvencija UNESCO iz leta 2001, the Convention on the Protection of the Underwater Cultural Heritage, ščiti takšne arheološke in zgodovinske objekte. To je pomembno, saj so deli, najdeni v bližini potopljenega plovila velikega pomena. Najdeno kameno sidro lahko priča o trgovski poti, ki so jo uporabljali v historičnih časih.

UNESCO je trideset let po konvenciji iz leta 19725, ko je sprejel listo najpomembnejših svetovnih dediščin postal vodilna organizacija na področju svetovne kulturne in naravne dediščine. Ideji o svetovni zaščiti kulturne dediščine pridružilo 167 narodov, ki sledijo ideji in misiji, da se zaščiti skupno dediščino. Od 721 zavarovanih krajev, jih je 31 v nevarnosti, zaradi različnih vzrokov, kot so revščina, vojna, neprimernega upravljanja ali pa zaradi nezadostnega turizma.

Nekatere analize kažejo še druge učinke – povezava med zgodovinskimi objekti in uprizoritvenimi umetnostmi, ustvarjanje davčnih prihodkov, in drugo. Prednostni nalogi gospodarskega razvoja sta prav ustvarjanje delovnih mest in povečanje prihodkov lokalnih gospodinjstev. V tem oziru je zlasti pomembno obnavljanje zgodovinskih stav: gre za storitve, aktivnosti, za materiale in za delo. Pri obnovi suhogradnje v Slovenski Istri je to lahko razmerje šestdeset odstotkov za več dela. Delovna

intenzivnost vpliva na lokalno gospodarstvo na več ravneh: delo omogoči zaslužek, zaslužek kupuje produkte in storitve– kar vse v skupnosti pospešuje kroženje denarja, ki ga je prejel za delo. Ohranjanje dediščine je delovno intenzivna aktivnost in pospešuje razvoj tradicionalnih obrti in veščin.

»Milijon dolarjev za novogradnjo ustvari 36,1 delovnega mesta. Milijon dolarjev za obnovo zgodovinske stavbe pa 40 delovnih mest« (D. D. Rypkema, Evropski forum za kulturno dediščino, Kulturna dediščina v Evropi nekaj velja, Europa Nostra, Bruselj, Belgija 7. december 2005. »Nadalje - proizvodnja v vrednosti milijon dolarjev doda 604.000 $ k prihodkom lokalnih gospodinjstev. Novogradnje v vrednosti milijon dolarjev dodajo 764.000 $, milijon dolarjev za prenovo pa več kot 826.000 $. Na Norveškem ustvari prenova zgodovinskih stavb 16,5% več delovnih mest kot novogradnja in vsako dejansko delovno mesto v sektorju kulturne dediščine ustvari 26,7 posrednih delovnih mest. V avtomobilski industriji to razmerje znaša le 6,3 proti 1. Ni mogoče preveč poudariti kako pomembni so restavratorji in koliko priložnosti se jim nudi. V Franciji daje popravilo in vzdrževanje kulturne dediščine delo 40.000 ljudem. V Halmstadu na Švedskem so nekateri dolgotrajno brezposelni z restavratorskimi deli spet dobili zaposlitev, z njimi pa so poskrbeli tudi za usposabljanje priseljencev, vajencev in žensk…. Ohranjanje dediščine ne le zagotavlja delovna mesta, ampak da gre za dobra delovna mesta in da so potrebe po še večjem številu delavcev… Vsak dolar vložen v lokalni program v ZDA Glavna ulica je služil kot vzvod za skoraj 27 dolarjev drugih vlaganj.« (ibid.). Tudi študija v Združenem kraljestvu tudi dokazujejo, da investicija v obnovo kulturne dediščine za vsakih 10000funtov spodbudi investicije nadaljnjih 48.000 funtov zasebnih in javnih sredstev (Measuring the results of English Heritage Regeneration, 1999).

Turizem v krajih s kulturno dediščino je področje s številnimi izzivi. Turizem je sicer eno najhitreje rastočih področij svetovnega gospodarstva, vendar si ne more in ne sme vsako mesto prizadevati, da postane njegov glavni vir zaslužka. Poleg tega je narobe, če s turizmom povezujemo le zgodovinske stavbe. Te so lahko lokalni vir koristi tudi na številne druge načine. V ZDA 95% zgodovinskih virov ni na noben način povezanih s turizmom. V zvezni državi Virginija so primerjali vzorce zapravljanja pri obiskovalcih zgodovinskih krajev z vzorci turistov, ki teh krajev niso obiskovali. Ugotovitve kažejo, da obiskovalci zgodovinskih znamenitosti ostanejo dlje, obiščejo dvakrat več krajev in porabijo 2 in polkrat

več kot ostali obiskovalci (ibid.). Kjerkoli po svetu so ocenjevali turizem zgodovinskih znamenitosti, so opazili enako težnjo: obiskovalci zgodovinskih znamenitosti ostanejo dlje, porabijo več na dan, kar pomeni, da je gospodarski učinek njihovih potovanj večji kot drugod. Na Norveškem so prišli do podobnih rezultatov: pri obisku kulturne dediščine je le 6-10% sredstev porabljenih na kraju kulturne znamenitosti same, vse ostalo se porabi v skupnosti okoli te znamenitosti.

Z vsemi temi številkami pridemo do zelo pomembnega zaključka: če se turizma v krajih s kulturno dediščino lotimo na pravi način, največ ne pridobijo obiskovalci ampak lokalni prebivalci, ki začnejo z novim ponosom ponovno ceniti svoje mesto in zgodovino. Tudi zaščitene stavbe dosegajo na trgu nepremičnin višje cene od tistih, ki niso zaščitene. Podcenjen doprinos zgodovinskih stavb pa je, da lahko igrajo vlogo naravnega inkubatorja za nove posle in mala podjetja. To je tudi ena od idej v zaledju podeželja Slovenske Istre (n.pr. Krkavče). Zaželeno bi bilo, da bi lokalni organi oblasti proučili,

katere zgodovinske stavbe bi lahko postanejo naravni inkubatorji, brez kakršnih koli subvencij. Je kar nekaj razpadajočih, in sanitarno zanemarjenih stavb, ki bi jih kazalo spremeniti v inkubacijski in/ali info center, lahko bi dodali malo starinarnico, knjigarno in galerijo, kar bi spodbudilo prodajo tako turistom kot lokalnemu prebivalstvu.

Širšo gospodarsko vlogo ohranjanja dediščine pa je sprožila globalizacija, gospodarska globalizacija in kulturna globalizacija. Globalizacija, najsi bo gospodarska ali kulturna, pomeni spremembo, in to spremembo, ki je tako hitra, da lahko povzroči politične, gospodarske, družbene in psihološke motnje. Prilagodljiva ponovna uporaba kulturne dediščine daje občutek stabilnosti in kontinuitete ljudem in družbi. Odtod torej velika potreba po vračanju v preteklost, ker je most v prihodnost in služi kot protiukrep motnji in tveganjem negotovosti, ki jo gospodarska globalizacija pospešuje. Zato ima kulturna dediščina še posebej pomembno mesto, tudi kot ekonomski faktor gospodarskega preboja, celo za stabilnost zaposlenosti. Dediščine je tisto razpoznavno, posebno in s tem doprinese k celi vrsti prednostnih nalog v družbi.

Te prioritete, ki jih kompenzira kreiranje produktov kulturno dediščine, so naslednje:

1. Ustvariti lokalno, kar bi sicer kupili drugje. Ohranjanje dediščine je lokalno, saj uporablja znanje, delo in material, ki so na lokalnem trgu. Nadomešča se uvoz, treba pa je tudi usposobiti lokalne delavce.
2. Napredek pri razvoju metod za prenovo zgodovinskih stavb na nov način in pristop, ki jih prilagodi sodobnim potrebam, ne da bi pri tem poškodovali fizično strukturo njihovega arhitekturnega značaja.
3. So koristi od ponovne uporabe zgodovinskih struktur.
4. Mesta in kraji so razpršeni po celi državi, tako da so lahko prostorsko razpršene tudi razvojne strategije, ki temeljijo na ohranjanju dediščine.
5. Ker so projekti različnih velikosti. So finančne omejitve, politična nasprotja in okoljevarstveni zadržki bolj obvladljivi, možne so tudi prerazporeditve od velikih na majhne projekte.
6. Zaradi njihove velikosti, stroškov in delovne intenzivnosti pa je projekte ohranjanja dediščine pogosto mogoče izpeljati tudi v obdobjih slabših gospodarskih gibanj, kar daje lokalnemu gospodarstvu določeno stopnjo stabilnosti.
7. So dobra osnova za krepitev nevladnih organizacij. Nevladne organizacije so dokazale, da se zelo učinkovito odzivajo na vprašanja po celem svetu, zlasti ko gre za ohranjanje dediščine.
8. Raznolikost izdelkov se mora razlikovati od drugih in izražati raznolikost, identiteto in individualnost mesta – raznolikost produkta.