Izdelek iz posušenih mletih fig, ki jih s figovim ali grozdnim sokom oblikujemo v hlebček in nekoliko povaljamo v moki. Hlebček ohrani svojo naravno vrednost zelo dolgo časa. Narezan na rezine se uživa kot zdrava, naravna sladica brez dodatnega sladkorja in konzervansov.
Istrska jota
Gostljata enolončnica iz kislega zelja in fižola v zrnju; za razliko od kraške jote ne vsebuje krompirja. Ponudimo jo k beli ali rumeni polenti, kot samostojno jed in na številne druge načine.
Fritaja
Je tipična jajčna jed, značilna za istrsko kuhinjo. Vrste fritaje so zelo različne. Izbor in priprava je odvisna od domišljije, okusa in od tega, kaj imamo v hladilniku. Lahko pripravimo fritaje s pršutom, slanino, šparglji, jajčevci, gobami, tartufi, mlado čebulo ali drugo zelenjavo, s polži ali sirom.
Piranska sol
Piranska sol, žlahtni pridelek Krajinskega parka Sečoveljske soline, je rezultat dela nemirnega vetra, toplega sonca in marljivih solinarjev. Pridelujemo jo ročno, po tradicionalnih metodah, starih več kot 700 let. V preteklosti je tudi Koper imel svoje soline.
Kaki
Domovina kakija oziroma zlatega jabolka je vzhodna Azija. V Evropi in ZDA kaki vzgajajo od druge polovice 19. stoletja. V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870, pridelujejo pa ga predvsem države ob Sredozemlju. V Istri in Slovenskem Primorju so kaki začeli gojiti nekoliko kasneje, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Pri nas ga največ pridelajo v Strunjanski dolini. V Strunjanu tako vsako leto v prvem tednu novembra pripravijo Praznik kakijev, kjer obiskovalci lahko okusijo razne vrste kakijev, kakijevo žganje, kakijevo marmelado, razne kakijeve sladice (pite, krostate, rezine, torte) itd.
Oljke
Oljka, to prastaro drevo, katerega domovina je Sredozemlje, doseže častitljivo starost. Že v pradavnini so ljudje obirali plodove divjih oljk, kasneje so začeli gojiti požlahtnjene sorte in že stari Grki naj bi poznali okoli petnajst vrst oljk. Olje, ki so ga pridelovali, jim je služilo za prehrano, razsvetljavo, bogoslužne namene poleg tega pa je bilo pomembno menjalno sredstvo. Že iz leta 2500 pr.n.š. poznamo Babilonski zakonik, ki je urejeval trgovino z oljčnim oljem. Feničani in Grki pa so imeli celo posebne ladje za prevoz amfor, v katerih so shranjevali olje. Ker je olje postalo vse bolj pomembno, so Rimljani oljko posadili po vsem svojem cesarstvu, kjer je pač lahko uspevala. V Istri raste oljka že iz rimskih časov. Istrsko olje je bilo na jedilnikih najuglednejših slojev rimske družbe, celo v cesarski kuhinji v času rimskega cesarja Avgusta. Slovenska Istra je eno najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Oljčna olja tega območja sodijo nedvomno med najboljša, predvsem zaradi posebne mediteranske klime v kateri uspevajo, so poznana kot olja izjemnih aromatičnih in zdravilnih lastnosti.
Šparglji
Divji špargelj, po domače "šparoga", je značilna sredozemska rastlina. Raste ob obronku gozdov slovenske Istre. Kot dvodomna zelnata trajnica zraste tudi do enega metra visoko. Rodi vsako leto v pomladanskih mesecih, od polovice marca do polovice meseca maja. Star istrski pregovor pravi: "april spareser, maio sareser" (april špargljev, maj češenj).
Sivka ali Lavanda
Sivka je ena izmed rastlin, ki jo takoj povežemo s Sredozemljem. Pogosto pa jo srečamo tudi na okrasnem vrtu. Prepoznamo jo po njenih temno modrih ali vijoličnih cvetovih in značilnem vonju. Na počutje deluje pomirjajoče in dobrodejno. Uporabljamo jo kot zdravilno rastlino, saj so sivkini cvetovi polni zdravilnih snovi. Uporabljamo jo pri migreni, omotici, napenjanju. Poleg tega sivko uporabljamo tudi za okras v šopkih suhega cvetja in potpurijih. Posušene cvetove zaradi njihovega vonja dajemo v garderobne omare, saj odganjajo molje.
Vir:
