Razvoj kulturno turistične ponudbe je v povojih. Čeprav so obalne občine v zadnjih dveh desetletjih že uresničile nekaj izobraževalnih in razvojnih programov, to še zdaleč ne zadostuje. Zatakne se pri realizaciji ciljev. Nosilci uresničevanja programov so na koncu vedno posamezniki, ki ostajajo brez pomoči v finančnem in organizacijskem smislu. Država bi morala vzpostaviti nacionalno strategijo za trajnostni razvoj podeželja, ki bi predvidela ekonomske prednosti izbrane razvojne usmeritve (nova delovna mesta...) in bi vlagala v razvoj tudi s finančno in logistično podporo investitorjem.
Povsem odsotno je usmerjanje poselitve v stara vaška jedra. Če bi bila država pripravljena spopasti se z reševanjem problemov, kot sta neurejeno lastniško stanje in obveza lastnikov, da poskrbijo za stanje svojih nepremičnin, bi slednje lahko bistveno prispevalo k izboljšanju stanja. Ustrezni predpisi in ukrepi bi prisilili lastnike, da propadajoče nepremičnine obnovijo ali jih prodajo tistim, ki so pripravljeni to storiti. Na trgu je namreč veliko povpraševanje za nakup nepremičnin v starih vaških jedrih.
Dvorišče domačije v Podgorju 52
Podeželje nujno potrebuje vnos novih gospodarskih dejavnosti, vendar izključno tistih, ki jih prostor prenese. V prvi vrsti je to tradicionalno kmetijstvo, ki ga lahko dopolnjujejo kulturna, turistična, rekreativna in obrtne dejavnosti. Dejavnosti morajo biti kvalitativno in kvantitativno zasnovane tako, da ne bodo degradirale okolja, ampak bodo temeljile na njegovi veliki naravni in kulturni vrednosti. Vse gospodarske panoge lahko obstajajo in uspešno funkcionirajo, če so postavljene v skladu z omejitvami okolja, v katerem so locirane.
Nadzor nad posegi in ukrepanje
Če želimo kulturno dediščino aktivno vključiti v razvoj območja, to lahko storimo le tako, da jo ohranimo v najširšem pomenu besede. Katerikoli razvojni projekt v tej smeri bo uspešen le, če bo njegovo temeljno vodilo ohraniti in negovati lokalno specifiko na vseh področjih: od kulturne krajine z vsemi objekti, ki jih vključuje, do podobe naselij in stavbne dediščine. Izhajati je treba iz najdragocenejših sestavin kraja in jih razvijati.
Dogajanje na terenu pa kaže drugačno sliko. V naseljih in okolici rastejo brez reda nove stanovanjske gradnje, ki zanikujejo lokalne zakonitosti stavbnega oblikovanja. Namesto, da bi razvijale avtohtono arhitekturo, vnašajo nered s tujimi, večinoma nekvalitetnimi materiali in oblikovnimi elementi. Večkrat agresivno posegajo v prostor s predimenzioniranostjo. Tudi pri obnovi tradicionalnih hiš se z njih največkrat brezbrižno odstranjujejo ali predelujejo značilni stavbni členi. Tako ostanejo tradicionalne hiše po obnovi kljub ohranjenim gabaritom in zunanji obliki osiromašene sterilne stavbe, oropane identitete.
Primer okolju neprilagojene gradnje v Novi Vasi
Za zdaj se novogradnje, nadomestne gradnje, rekonstrukcije, itd. ne usmerjajo učinkovito, kaj šele urejajo in omejujejo. Zaradi tega je podoba marsikatere vasi že usodno degradirana. Ker še vedno ni vzpostavljena prava kontrola pri posegih v prostor, tudi v smislu ustreznih sankcij, se stanje konstantno slabša. Zakonsko varovanje kulturne dediščine ne zadostuje, če se v resnici ne izvaja. Država mora vzpostaviti strokovno resen in dejaven sistem nadziranja gradenj in učinkovito ukrepati.
Nove gradnje ob robu Glema - Škrljevec 
Ostanki baladurja v Krkavčah
Če ne bomo uspeli ustaviti sedanjih negativnih trendov, je nesmiselno razmišljati o kulturni dediščini kot eni od nosilk krajevnega razvoja preprosto zato, ker jo bomo dokončno izgubili. Celovite tradicionalne podobe podeželja (kot poglavitne atrakcije turistične ponudbe) nikakor ne bomo mogli nadomestiti s posameznimi ohranjenimi fragmenti.
Uvedba licenc usposobljenih izvajalcev obnove kulturne dediščine
Veliko škodo na objektih in območjih kulturne dediščine povzroča neznanje izvajalcev. Medtem ko je pri izvedbeni dokumentaciji še mogoč nadzor (izdajanje kulturno varstvenih pogojev in kulturno varstvenih soglasij), prihaja pri fizični izvedbi do znatnih odstopanj. Investitorji zaupajo delo naključnim izvajalcem, od katerih mnogi nimajo niti osnovnega znanja o zakonitostih tradicionalne gradnje in o možnostih posegov na kulturni dediščini. Uporabljajo napačne materiale, odstranjujejo oziroma preoblikujejo pomembne stavbne člene ipd. Predlagana rešitev za opisani problem je uvedba sistema izobraževanja na državni ravni. Usposobljenim izvajalcem bi podelili licence, nato pa stalno preverjali kakovost njihovega dela.
Ureditev lastniško pravnega stanja
K opisanim negativnim trendom znatno prispeva neurejeno lastniško pravno stanje na podeželju. Številne stavbe kulturne dediščine propadajo, ker je večkrat zelo težko razvozlati zapleteno stanje v zemljiški knjigi. Dolgotrajni postopki odvrnejo marsikaterega potencialnega kupca ali tistega izmed dedičev, ki je pripravljen obnoviti stavbo ali domačijo. Neurejeno lastniško stanje ne sme ovirati kakovostnega krajevnega razvoja, država zmore in mora poseči v dogajanje z učinkovitimi ukrepi.
Ruševine v Rižani
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
