Vsi slikarji imajo nekaj skupnega – poznavanje alkemističnih procesov spreminjanja kamna v apno in zemlje v pigment, torej materialne osnove, s katerimi ustvarjajo svoje slike. Istrski apnenec je po svoji sestavi skoraj čisti kalcijev karbonat. S žganjem v apnenicah, tradicionalnih pečeh, spušča v atmosfero ogljikov dioksid. Po žganju in hlajenju se iz tega kamna prideluje t.i. živo apno. Ko ga polivamo z vodo in ko dlje časa stoji v jamah - apnenicah, se apno gasi in tako nastane gašeno apno. Poleg peska je apno osnovna sestavina apnenega ometa. Ko nanesemo omet na steno ponovno vstopa vanj ogljikov dioksid, spuščen v zrak na začetku naše zgodbe, in tako ponovno postaja kalcijev karbonat oz. apnenec.

Notranjost cerkve sv. Štefana v Zanigradu

Prava fresco tehnika je tista, ko pigment, v glavnem zemeljskega mineralnega porekla, vmešamo v razredčeno apneno mleko ter ga nanašamo na sveži omet. Na ta način pigment prodira globoko v strukturo ometa in postaja njen sestavni del. To je zahtevna tehnika, ki ne dovoljuje popravkov.

Oprtalj detajl iz cerkve sv. Marije

Freska iz cerkve sv. Štefana v Zanigradu

Če barvo nanesemo na suhi omet, le-ta ne prodira vanj, temveč ustvarja površinsko plast. To tehniko imenujemo secco. Na takšnih slikah se bolj pogosto poškoduje njen barvni del. Med tema dvema tehnikama obstajajo številne prehodne tehnike pri katerih barvo deloma nanašamo na svež in deloma na suh omet. Mi bomo zaradi pogoste rabe vse stenske slike poimenovali z običajnim terminom freska.

Vir:

http://revitas.org/sl/turisticni-itinerarji/freske/