Razlogi, ki botrujejo odločitvi za potovanje, so povezani z vrednotami potencialnih potnikov; ko postane vrednota želja in nato še potreba in če imamo sredstva, da lahko potrebo uresničimo, se spremeni v povpraševanje – govorimo torej o ekonomskih kategorijah. Pri ogledu privlačnosti pa prihaja do velikih razlik med vrednostjo in ceno: vrednost je neizmerna, cena vstopnice pa običajno dosegljiva povprečnemu obiskovalcu. Vrednost se znatno razlikuje od primera do primera, saj imajo nekateri objekti zgolj lokalni domet, spet drugi svetovnega (piramide, Veliki kitajski zid) – in temu primerna je tudi njihova vrednost.

Podobno lahko trdimo za motivacijo, ki vodi turiste v svet: za ogled večine majhnih kulturno- dediščinskih objektov zaznamo motivacijo le na lokalni ravni; pri objektih, vpisanih na seznam UNESCO, pa je motiviranost globalna.

O lokalnih in globalnih motivih razmišlja tudi Robins, ki pove, da je prišlo do pozitivnega prevrednotenja regionalne kulturne dediščine, saj ji je pripisana dodatna vrednost kot prvini regionalne identitete skupnosti in njene kontinuitete. Organizacijski princip za to kompleksno transformacijo je tako ekonomski (kar razumemo v našem primeru kot turistično povpraševanje) kot kulturni (ohranjanje in spoznavanje kulturne dediščine). Globalizacijo oceni kot komprimiran časovni in prostorski horizont in kot prehod v svet »instantnosti« (v trenutku dosegljivega) in plitvosti, v katerem se srečujejo kulture in gospodarstva z nikoli prej doživeto intenzivnostjo in bližino. V takšni situaciji je nujno, da izzove intenzivnost velikih potez iskanje majhnega, preglednega, ki vzbuja občutek domačnosti, poznanosti – torej lokalnega. Sam trdi, da je možno doumeti globalizacijo tudi kot novo dinamiko re-lokalizacije, ki predstavlja novo dimenzijo v globalno-lokalnem razmišljanju. Gre za nov in zapleten odnos med lokalnim in globalnim prostorom, ki ga lahko razumemo kot veliko sestavljanko, v kateri tvori vsako »lokalno« del »globalnega«. V tej luči lahko razumemo tudi globalno turistično povpraševanje kot materializirano motivacijo, ki ji je v vsakem trenutku dosegljiv kateri koli del sveta (globalni vidik), prireditelji potovanj pa si morajo intenzivneje zastaviti vprašanje, kako umestiti »majhno« lokalno ponudbo (tudi kulturne dediščine) v svoje itinerarje in kataloge.

Med prvine, ki odločajo o uspešnosti destinacije, sodi tudi znanje ljudi, ki v njej živijo in delajo: več znanja kot akumulira destinacija, lažje bo določila svoje primerjalne prednosti in bolje jih bo znala varovati ter določiti trajnostni način njihove uporabe. Med ključne prvine, ki jih lahko ponudi destinacija, sodijo zato njena kulturna dediščina, tradicije in naravne vrednote. Za post(moderni) turizem lahko ugotovimo, da nastajajo praktično dnevno nove potrebe, ki jih pogosto generira ponudba. Obsegajo pestro paleto storitev, za katere strokovnjaki skrbno načrtujejo življenjski cikel ter pripravijo diverzifikacijo ponudbe za njeno zrelo fazo že v času uvajanja storitve na trg.

Svojevrsten pogled na motivacijo turistov prispeva Seaton, ki trdi, da so segmentacije gostov pogosto nesmiselna navlaka, saj potujejo ljudje pogosto tudi zato, da lahko potem, ko se odtegnejo domačemu okolju, zaživijo svobodno in živijo neko drugo vlogo, kot so je vajeni doma, zato opogumi k oblikovanju posebnih identitet v času trajanja potovanja in po njem – identitet, ki so skladne s to svobodo. Igranje vlog je ključna tema, ki je prav posebej primerna za področje kulturno-dediščinskega turizma. Seaton predlaga, naj izhaja segmentacija iz enega samega principa, namreč iz kulturnega igranja vlog, ki je širok in dovolj fleksibilen, da pokrije širok spekter turističnega vedenja in morda tudi integrira akademske perspektive, ki so bile pred tem pogosto v medsebojnem konfliktu.

Če pogledamo, kdo so tipični potniki na teh potovanjih glede na starost, se izkaže, da je nabor zelo pester: po kulturi povprašujejo mladi, ljudje srednjih let in starejši.

Evropska potovalna komisija na podlagi štirih evropskih raziskav kulturnega mestnega turizma oriše profil mestnega kulturnega turista:

• Visoko izobražena ženska z profesionalno ali vodilno zaposlitvijo
• Običajno so kulturni turisti mlajši, stari med 20 in 30 let, starejši od 50 let pa v povprečju obiščejo več kulturnih znamenitosti in več zapravijo
• Kultura je najpomembnejši motiv za obisk mesta, čeprav le redki obiskovalci vidijo sebe kot kulturnega turista
• Obiskovalce privlači zgodovinski del mesta, muzeji, galerije, umetnostni spomeniki
• Kulturni dogodki predstavljajo manjši motiv za obisk
• Največ informacij večina obiskovalcev pridobi preko družine in pri prijateljih, naraša pomen interneta tako za iskanje informacij, kot tudi za rezervacijo namestitev
• Mestni kulturni turisti pogosto potujejo z letalom, prenočujejo v hotelih, najpogostejša skupina je par brez otrok
• Kulturna dediščina je v Evropi najpomembnejša državam z visoko gostoto mestnih prebivalcev.

 Vir: