Cele dneve so preživeli na prostem, predvsem na polju, oddaljenem največ uro hoda od doma ali še dlje z vprežnim vozom (kar bi prevedeno v današnje razmere pomenilo, da so ljudje obdelovali polja, ki so bila od doma oddaljena do 6 km). Glede na število prebivalcev je moral biti premer kultiviranega zemljišča okoli naselja zadosten in zato so bila polja večjih naselij tudi bolj oddaljena. Živinoreja je bila še bolj neusmiljena, saj so bili pašniki še bolj oddaljeni in prenočevanje na pašniku je bilo neizogibno. Zato so si morali ljudje iz zelo praktičnih razlogov zagotoviti varen prostor oziroma zatočišče. Nekatera zatočišča so bila zelo enostavna, druga pa so zaradi prenočevanja morala biti bolje urejena. V tistih časih so živino varovali skoraj tako kot človeka in zato so tudi živali imele svoj prostor v zatočišču. Jasno je, da govedo ni bilo primerno za nomadsko življenje, še predvsem v sušnih obalnih območjih, vsekakor pa se je živinoreja razvijala v skladu z demografskimi spremembami. Zlata doba istrskega kažuna je bila v 18. in 19. stoletju, ko se je stabilizirala demografska slika polotoka ter se je začel razvoj poljedelstva in živinoreje. Na polotoku je bila gradnja kažunov mogoča samo na območjih z veliko kamenja in slabimi obdelovalnimi površinami, ki jih je bilo treba izkrčiti, pri čemer je nastajal odpadni material – kamen.
Vsaka oblika zavetja ali zatočišča ima svojo razvojno pot in tako tudi istrski kažun. Zatočišče je nastalo z izboljšanjem zavetja, zato lahko trdimo, da je zavetje praoblika kažuna (kot tudi osnovna oblika zavetja – pečina). Kažuni so najprej nastajali iz kupov odloženega kamenja, na vozliščih suhozidov, kjer so bila zavetišča izdolbena, ali pa so premišljeno nastajali med odlaganjem kamna. Vsa zavetišča so bila hitro zgrajena in pripravljena za uporabo. Izkrčena polja so dajala več pridelka, a so zahtevala več ljudi in delovne živine, zato je postajala potreba po zatočiščih vse večja. Optimalna velikost notranjega premera kažuna je bila od 2,5 do 3 m. Gradnja kažunov je postala masovni pojav in skoraj vsak moški se je moral soočiti s tem izzivom. Znanje je dar, ki ni enakomerno porazdeljen med ljudi. Posameznik, ki je znal več in se je bolj izpopolnil, je postal graditelj kažunov. To so bili talentirani graditelji, ki so jih najemali za gradnjo kažunov, predvsem za gospodarske potrebe. V zlati dobi nastajanja kažunov je bila cena gradnje povprečnega kažuna ena ovca. Verjetno so bili takrat odnosi podobni današnjim, tako da je nekdo delal za manj, drugi pa za več. Gradnja povprečnega kažuna je trajala približno teden dni, za pomožno delovno silo pa je verjetno poskrbel naročnik.
Ljudska arhitektura
Predstavljajmo si neponovljive slike izkrčene rdeče pokrajine s sivordečo mrežo suhozidov, gručami volneno belih ovac, zelenimi mladikami vinske trte ter olivno zelenimi krošnjami oljk, vse to pa prepleteno z življenjem ljudi, zagorelih kmetov. Tako se je v pokrajino vgradil tudi kažun in začel svojo dvestoletno prihodnost. V načinu gradnje in oblikah obstajajo manjše razlike, vendar so to svojevrstni rokopisi in slogi graditeljev, ki pripadajo edinstveni ljudski arhitekturi.
Slika: konstrukcijske faze v izgradnji istrskega kažuna II.
Vir: Orbanič, Zdenko. Kamen i suhozidno graditeljstvo. Tekst za priročnik. Kapitel: Žminj, 2011
Kakšno vrednost ima kažun kot zgradba? Vsekakor je njegova največja vrednost to, da je vznikel iz ljudstva in ni zrasel v glavi posameznika. To je zelo enostavna zgradba z izredno majhnim številom gradbenih elementov (temelj, nosilni zid, kamnita strešna konstrukcija, venec, kritina, sleme, vrata). Poleg tega je to zgradba, ki zaradi svoje prilagodljivosti lahko stoji kjerkoli v okolju. To je zgradba, za katero se pri zidavi vseh njenih delov uporablja izključno ena vrsta materiala – kamen. To je zgradba brez veziva, grajena v suhozidni tehniki. Kažun je v svoji osnovni obliki večnamenska zgradba, lahko je zavetišče za ljudi, živino ali za oboje, v njem se lahko zakuri ogenj, služi pa lahko tudi samo kot prostor za shranjevanje stvari.
Kažuni so različnih velikosti, vendar v praksi ne morejo imeti več kot 4 m notranjega premera. Teoretično bi lahko bil večji, a taka gradnja ne bi bila ekonomična. Za kažun z notranjim premerom večjim od 4 m bi potrebovali zelo izbrano kamenje za zidove, kamnite plošče za strešno konstrukcijo pa bi morale biti večje in boljše kakovosti. Kamen, s katerim se gradi kažun, je iz izkrčenega polja. Če pa je kamen s tega nahajališča slabe kakovosti ali okroglast, je treba primernega poiskati v okolici. Najpogosteje je to sosedov odvečni kamen, zgodi pa se tudi, da pripeljejo obdelan kamen z bližnje zgodovinske ruševine (samostan, cerkev). Vedeti moramo, da se je kamen za gradnjo majhnega kažuna le malo obdeloval, pri gradnji večjega kažuna pa je bilo treba graditi natančneje in kamen bolj obdelati, da bi se dosegla ustrezna statična stabilnost tako masivne zgradbe.
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
