To ni niti tako presenetljivo glede na to, da so že takrat za stalno naselitev iskali težje dostopna mesta na vzpetinah. Na istrskem polotoku to potrjuje več kot štiristo gradišč iz bronaste in železne dobe.

Rovinj	Vrsar

Pod rimsko oblastjo se urbanizirana pokrajina spreminja. Latinsko in romanizirano avtohtono histrsko prebivalstvo je uživalo v sadovih miru (Pax Romana) in od druge polovice 1. stoletja pr. Kr. dalje naseljuje okolico gradišč in gradi stanovanjsko–gospodarske komplekse na plodnem obdelovalnem področju. Na obali gradijo takšne rustikalne vile vzdolž celotne obale, le nekatere izmed njih pa v negotovem poznoantičnem obdobju utrjujejo, da bi prebivalcem sosednjih vil in naselij nudile zaščito. Gradišča verjetno niti v antiki niso bila v celoti opuščena; nekatera so služila kot nadzorne točke glavnih pomorskih in kopenskih poti, nekatera pa so se obdržala kot središča avtohtonih podeželskih skupnosti.

Število načrtovanih antičnih mest v Istri je majhno. Takšno je zagotovo le Poreč, ki so ga načrtovali po pravilih rimskega urbanizma, medtem ko se je v ostalih mestih obdržala prazgodovinska shema, tako v antiki,  kot v srednjem veku. Nekoč cvetoča obalna mesta postanejo v pozni antiki zatočišča pred vdori barbarov (Hunov, Langobardov, Slovanov in Avarov) za tiste, ki zapuščajo ager in za bolj oddaljena celnska področja. V srednjem veku postanejo poznoantični castrumi na obali in pribežališča na mestih nekdanjih gradišč v notranjosti utrjena mesta.

Carpacciova hiša v Kopru

Ponovno je bila ključna konfiguracija terena. Poleg vzpetin so bili za organiziranje obrambe primerni majhni polotoki in priobalni otočki. V teku stoletij se utrdbe obnavljajo, širijo in utrjujejo, kar je posledica nenehne vojne nevarnosti v regiji, ki je razpeta med interesi številnih oblastnih fevdalcev in rastočo močjo Benetk. Stari graditelji so se konfiguraciji terena znali prilagoditi tako, da so znali oceniti, s katere strani preži največja nevarnost, to pa so upoštevali pri izgradnji utrdb.

Neprestani boji fevdalnih sil za nadzor mest, ki so poskušala čim dlje obdržati avtonomijo, so pustili sledi v obliki večkratnih zaporednih fortifikacijskih posegov. Ob koncu srednjega veka zamenjajo, s spremembo načina vojskovanja in orožja, kvadratne stolpe okrogli. Še kasneje pa zaradi obrambe pred čedalje naprednejšim topovskim obstreljevanjem gradijo poligonalne bastione, napolnjene z zemljo.

Po dokončni razdelitvi istrskega polotoka na dve celoti se mesta, ki jih je spodbudila gospodarska rast, v 15. stoletju začnejo širiti zunaj srednjeveškega obzidja. Nastajajo nove četrti, čeprav so vojni dogodki na evropski sceni (Cambraiska liga, uskoške vojne, boji Benetk in Turčije za ohranitev prekomorskih posesti) pogojevali stalno obnavljanje in širjenje obzidij. Slogovne spremembe so na njih težje vidne. Najbolj očitne so na mestnih vratih, ki iz polkrožno romansko zaključenih preko gotsko zašiljenih prehajajo v klasično renesančne in razkošne baročne oblike, pri tem pa redno nosijo oznake vladarja (habsburškega orla, beneškega leva) ali kakšnega njihovega podjetnega in z lastno zgodovinsko vlogo obremenjenega mestnega predstavnika, podestata v beneškem delu Istre in kapetana ali lokalnega fevdalca v avstrijski Istri tj. Pazinski kneževini.

Obzidja pa kljub njihovi pomembnosti niso edina sestavina, ki iz naselja naredijo mesto. To so tudi lože, pogostokrat več kot ena, postavljene pred obzidjem, zraven mestnih vrat in na glavnih mestnih trgih; mestna hiša, fontiki (posplošeno jih imenujemo žitnice) ter cerkve kot središča verskega življenja. V 15. stoletju so se po beneških urbanističnih zamislih še posebej razvili trgi, pjace in pjacete kot urbana težišča naselja. Mesto seveda ustvarjajo tudi njegovi prebivalci ter njihov način delovanja in ustvarjanja urbanega življenja.

Zgodovinski viri nam razkrivajo izrazito družbeno vlogo meščanskih združenj – bratovščin, ki kot predstavniki določene interesne skupine, najpogosteje ceha (ribičev, pomorcev, obrtnikov) gradijo manjše cerkve, jih opremljajo z umetninami: oltarnimi nastavki in podobami, palami, liturgično posodo in dragocenimi tekstilnimi ročnimi izdelki, ter zbirajo sredstva za večje podvige, kot so izgradnja novih župnijskih cerkva in zvonikov, katerih obrambna vloga je bila enako pomembna kot verska. Ne pozabimo vloge meniških redov: od benediktincev, ki prvi vstopajo v mesta s samostani, do pridigarjev (frančiškani, dominikanci), ki se pojavljajo od 13. stoletja dalje. Znotraj mest nastajajo veliki sklopi s samostanskimi stavbami, cerkvijo, redno tudi z vrtovi in svojevrstno oblikujejo tkivo zgoščenega urbanega jedra.

Izolska punta	Izolski mandrač

Že v drugi polovici 18. stoletja, proti koncu Beneške republike, so se pojavili novi urbanistični trendi, ki so prekinili dolgo tradicijo zaprtega mesta opasanega z obzidjem. Minile so neposredne nevarnosti, pred katerimi bi morala obzidja varovati mesta. Prav nasprotno, obzidja postajajo ovira njihovi širitvi, ter počasni, toda vztrajni gospodarski in demografski rasti. Spremenile so se tudi stanovanjske navade, tako da so na obzidjih nastale nove hiše, razkošne plemiške palače, lože in razgledne točke, obrnjene proti morju ali plodnim dolinam in so postopoma zamenjale trdne obrambne stolpe.

Francoska uprava, čeprav kratkotrajna (1805 – 1813), je pomenila preobrat v pojmovanju mest in družbenih odnosov. Ukinjeni so številni samostani in sekularizirane cerkve, dotedanji nosilci družbenega in verskega življenja mest. Po takratnih zdravstvenih prepričanjih začnejo odstranjevati obzidja, da bi omogočili pretok svežega zraka med “kužnimi” ruševinami, gradijo ceste in pripravljajo načrte za ureditev pristanišč.

Detajla iz Podpeči

Nov urbanistični razmah se nadaljuje tudi v času druge avstrijske uprave (od 1815 dalje). V večini mest nastajajo nova upravna središča, razvoj industrije pa jih zaznamuje z rastjo velikih proizvodnih kompleksov na obrobju. Zgodovinska jedra, ki so bila skozi stoletja usklajena s potrebami prebivalcev, postanejo pretesna. Blaginja monarhije, ki je po petih stoletjih združila Istro, pa se odraža v monumentalnih gradnjah, ki ne spoštujejo obstoječih prostorskih odnosov. V sklopu istrskih mest doživlja Pulj specifičen razvoj: s tem, ko je postal pomorsko središče avstrijske mornarice, se je spremenil v neosvojljivo trdnjavo, ki jo brani fortifikacijski sistem v krogu 30 km, kar bo omejilo razvoj mesta skozi celotno 19. in 20. stoletje. Po drugi strani ga je nezadržna demografska rast v kratkem času spremenila v moderno evropsko mesto.

Veduta Umaga

Burno 20. stoletje prinaša popolno spremembo planskega pristopa do mest. Gradi se nova prometna infrastruktura, ki povezuje stara mesta z novimi hitrostmi in trasami, vojna razdejanja obeh svetovnih vojn pa so v številnih mestih uničila urbana tkiva. Poleg srednjeveških hiš rastejo nove, za zgodovinska jedra neprimerno visoke stavbe, nova pristanišča zapirajo zgodovinska, razdejani mestni bloki se spreminjajo v zapuščene “zelene otoke”, novi hoteli vstopajo v srednjeveške strukture.

V večini drugih primerov, posebej v notranjosti istrskega polotoka, pa so se “moderni časi” komajda dotaknili uspavanih mestec, ki so se urbano izoblikovala že ob koncu srednjega in na začetku zgodnjega novega veka, natančneje v času odkritja Novega sveta. Te bisere velja izkoristiti za gospodarsko oživljanje Istre skozi individualno turistično izkušnjo sodobnih in zahtevnih obiskovalcev.

Detajl iz Pirana

Brošura Urbana zgodovinska središča v priponki, tudi v angleščini,  predstavlja le nekatere lokacije, ki jih ne gre prezreti. Da bi posamezno mesto razumeli v njegovem zgodovinskem kontekstu, se mu je treba približati tako kot v preteklosti: z morja, ob reki, peš po hribu navzgor. Treba se je ustaviti, da bi uživali v pogledih, ki jih še danes nudijo mogočne silhuete z zvoniki. Le tako je mogoče doživeti težko zgodovino tega prostora, ki je usodno zaznamovana z urbano kulturo utrjenih mest, od Kopra in Milj pri Trstu na severozahodu, do Lovrana in Kastva na vzhodu istrskega polotoka.

 Vir:

http://revitas.org/sl/turisticni-itinerarji/urbana-zgodovinska-sredisca/