O tem se prav veliko ne govori, je pa prisotno v bitju ljudi. Šele pred tremi desetletji je Tone Tomšič pisatelj Slovenske Istre, tudi učitelj slovenščine na osnovni šoli Gračišče poskrbel, da marsikatera pripoved ali bajka ni odšla v pozabo. Osnovnošolce je spodbujal, da so v šolo prinašali štorije in bajke. Nastala je knjiga » Noč je moja, dan je tvoj«. Istre ne morete razumeti, če ne vzamete te knjige v roke. Bajke živijo, tu med nami, pri sosednji hiši se je dogajalo, na poti v vas – povsod kjer so ljudje živeli. Za marsikateri pojav (zavijanje vetra, šumenje gozda, nočni zvoki ) so imeli Istrani svojo razlago.
 |
Mrtvaški ples v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah |
Polihistor Janez Vajkard Valvazor se je pred stoletji takole lotil praznoverja v Istri (zapis iz Slave Vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor, str. 144) : ...Podeželsko in kmečko ljudstvo v Istri prav trdno veruje, da so čarovniki in čarodeji tisti, ki otrokom pijejo kri. Takemu krvosesu pravijo strigon ali vedavec. Kadar strigon crkne, mislijo, da hodi okrog polnoči po vasi, da trka in kljuka po hišah, a v hiši, kjer je potrkal, da bo v tistih dneh kdo umrl, pravijo kmetje, da ga je strigon požrl. Še hujše je, ker verujejo ti lahkoverni kmetje, da se blodeči strigoni ponoči plazijo k njihovim ženam in z njimi spe, a da pri tem niti besedice ne črhnejo. Skrbi me pa, da pač često, tudi pri vdovah, posebno če so še mlade in lepe, prav mesnati duhovi prav resnično in budno spijo. ….
 |
Polihistor Janez Vajkard Valvazor |
He, he, ni kaj, noč je vedno imela svojo moč.
Zanimiv je podatek, da so do sedaj na področju Istre našli 193 spomenikov, ki so povezani z 59 kulti v antični Istri, med katerimi je tudi Histria terra, boginja domačih tal, ki so jo častili tudi v rimskem času. Rimsko cesarstvo je bilo tolerantno do velikega števila lokalnih kultov, ki so preživeli več sto let in praktično dočakali krščanstvo. O kultih pričajo materialni ostanki: oltarji in plošče, kultne figurice. Veliko avtohtonih ženskih kultov, odkritih na istrskem polotoku, priča o matriarhatu v ilirskem obdobju, ki ga je razbrati tudi v času rimske dominacije. …
Nato je prevladala krščanska vera. Osupljiva je velika količina ohranjenega stenskega slikarstva na relativno majhnem prostoru, kot je Istra. Gre za približno 140 lokacij, od velikih in razkošnih freskantskih ciklov do posameznih prizorov in drobnih fragmentov. Prve freske v Istri so nastale na prehodu iz 8. v 9. stoletje, že v 11. stoletju pa se je začela prava produkcija stenskega slikarstva, ki je trajala vse do sredine 16. stoletja. Istrske freske so živa in avtentična umetnost in skoraj vse se nahajajo v cerkvicah, slikovitih istrskih mestecih, vaseh ali osamljene, na hribu. Tedanja cerkev kot da ni bila dovršena, dokler je niso mojstri – slikarji okrasili s freskami.
 |
Detajl freske v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah |
O istrskih freskah več na tej povezavi.
V srednjem veku freske niso bile le okras, temveč mnogo več. Nepismenost, pogost pojav v srednjeveški istrski vasi, so blažili s freskami, berilom za nepismene. Vaščan se je čudil podobam Kristusa, Device Marije, Boga, molil pred sliko svetnika, zaščitnika cerkve, župnije in mesta, in se bal grešiti, ker je vedel: čakajo ga prizori iz poslednje sodbe, opomini, ki so jih slikarji strateško postavljali na zahodno steno, na izhodu iz cerkve. Istrske freske so pravzaprav besedila, pretočena v slike, vsebine, razumljive občinstvu, ki jih bere gledajoč.
 |
v Cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah je na freskah prek 200 prizorov iz vsakdanjega in verskega življenja |
Vir:
