Tedaj nam bo morda bolj jasno, zakaj je v danem prostoru tako uspešna in zakaj bi jo morali ohraniti oziroma razvijati tudi v novi lokalni arhitekturi. Tradicionalna istrska hiša je prilagojena naravnim vplivom, kot so konfiguracija terena, podnebne razmere in razpoložljivi gradbeni materiali. Vraščenost v okolje je njena poglavitna značilnost in morda največja kvaliteta. Gradivo, tloris, proporci, orientacija stavb, naklon in oblika streh, velikost in razporeditev fasadnih odprtin prispevajo k enotni in urejeni podobi stavb in posledično naselij. Obravnavamo tip stavb, ki so nastajale od približno sredine 19. stoletja in so najpogostejše na terenu. Najstarejši, »arhaičen« tip hiše v tem priročniku ni obravnavan iz dveh razlogov. Zaradi neprostornosti ter majhnih in maloštevilnih odprtin so te hiše manj primerne za bivanje. Ohranjenih je tudi izredno malo takih hiš, imajo pa status kulturnih spomenikov, zato poteka njihova obnova pod posebnim strokovnim nadzorom in naj bi se obnavljale za druge (javne) namene.
Neprilagojena gradnja v Novi Vasi
Naselja sestavljajo pretežno stavbe oziroma domačije. Pomemben del kulturne pričevalnosti in estetske note nosijo elementi, ki oblikujejo zunanje prostore: tlaki, vodnjaki, cisterne, perišča, napajališča, verska in spominska znamenja, klopi, zasaditve (murve, pergole)... Kmečka dvorišča z vso opremo so neodtujljiva vsebina in estetska komponenta podeželskih naselij.
Neprilagojena gradnja v Socerbu
Na izbranem teritoriju zasledimo skorajda enoten tip kamnite hiše, katere tloris, proporce, orientacijo, naklon strešin, razpored in obliko fasadnih odprtin, gradivo in celotno pojavnost določajo pretežno dejavniki iz okolja (podnebne in terenske razmere, razpoložljiv gradbeni material). Posledica je izjemna vraščenost lokalne arhitekture v okolje, kar je njena poglavitna značilnost in morda največja kvaliteta.
Po drugi strani je vsako naselje, kot tudi vsak posamezen objekt individualen organizem, ki ga je oblikovalo več dejavnikov, predvsem pa prebivalci oziroma življenjski utrip družin več generacij. Zunanjo podobo stavb popestrijo arhitekturni elementi, ki se pojavljajo v mnogih zanimivih oblikah in se razlikujejo od vasi do vasi, od hiše do hiše: baladurji, ganki, dimniki, kavade, strešni venci, hišni in dvoriščni portali, način gradnje. Podoba kamnite gradnje še zdaleč ni enotna; očitna je predvsem razlika med uporabo apnenca in peščenjaka, razlike pa so tudi med vrstami peščenjaka.
Primer pravilne obnove v Pisarih
Na podobo podeželske arhitekture so vplivali tudi številni drugi dejavniki, od katerih so verjetno najmočnejši ekonomski status družine (velikost in organizacija domačij, oblikovanje stavbnih detajlov...), dejavnost (ob daleč najštevilčnejših kmečkih hišah/domačijah so pomembni še mlini, kovačije, žage, oljarne, solinske hiše), lastništvo in način dedovanja (kolonski zaselki, zaselki razširjenih družin). Do razlik je prihajalo tudi zaradi vplivov iz obalnih mest, Furlanije in s Krasa, ki so se mešali z avtohtonimi elementi. Ti vplivi so z oddaljenostjo od večjih središč in prometnih poti naraščali, medtem ko so se zunanji vplivi sorazmerno s tem izgubljali. Pomembna je tudi časovna komponenta: tako razlikujemo predvsem najstarejši, dokaj enoten »arhaičen« tip hiše ter kasnejšo, teritorialno bolj določljivo stavbarstvo, ki se je razvilo zlasti v 19. stoletju.
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
