Včasih je ta želja mejila že na pravi pohlep, tako da se je zaradi ugodja, nemalokrat pa tudi za radi poudarjanja veličine, ki mu je bila v svetu odmerjena, človek obdajal z nezamenljivimi vrednotami. Neposredno bivalno okolje, to je svoj dom, je poskušal približati razkošju lastnega ugodja. Vhod vanj je opremil z bogatimi kamnitimi portali, tako da se je že na zunaj videlo, kdo tu prebiva. Razliko med njim in umazano ulico je poudaril v vhodni veži, nemalokrat z bahavim barvastim tlakom, postavil vanjo različne kamnite skulpture ali jo celo dopolnil z balustrado in stene obogatil s kamnitimi okrasnimi členi. Dohod do hiše je obdal z mogočnimi kolonadami in s stopnišči z ograjami, ki imajo pogosto še zdaj nemalo občudovalcev. Seveda ni manjkalo niti kamnitih kandelabrov za luči, klopi in, kot rečeno, različnih skulptur, ki so še bolj razkrivale človekovo potrebo po vrednotah. Da bi izpostavil mogočnost v prostoru, je večkrat obložil celo vso stensko površino z marmornatimi ploščami različnih barv in vzorcev. Na mizi je uporabljal iz kamna narejene izdelke, od priprav za pisanje, vaz in drugih posod do ur in podobno. Les in kamen sta v njegovem neposrednem življenju po pomembnosti prednjačila pred kovino. Lahko rečemo, da so kamniti izdelki obdajali njegov svet, torej ga je kamen neposredno spremljal praktično skozi vso zgodovino. Tudi kadar se je umaknil na vrt –pomislimo samo na atrije antičnih hiš – so ga razveseljevali številni kamniti kipi, bazenčki, vodnjaki itd. ali si lahko na primer danes zamislimo primorsko dvorišče brez ključnega člena tega prostora, lepo oblikovanega kamnitega vodnjaka? In ali je sploh mogoče stopiti v klasični kraški dom, ne da bi šli skozi mogočen, okrašen kamnit porton?
Osrednji del naših starih vaških in drugih krajevnih trgov naglašajo po navadi zdaj že, žal, pogosto izginuli vodnjaki, namesto njih pa v novejšem času tudi spomeniki polpretekle zgodovine; ponekod še stojijo znamenja. Ne nazadnje se spomnimo »kamnitih sedežev«, ki so obkrožali lipo sredi rojstne vasi našega največjega pesnika, ali pa venca s klopjo okrog vaške lipe pred cerkvijo sv. Petra v Podkraju na Primorskem, pri katerem je bila prav gotovo navzoča klesarjeva roka.
Kam vse sega pomembnost kamnitih izdelkov? Ko stopamo po poteh globoko v gozdu, se večkrat kar naenkrat znajdemo pred kamnitim znamenjem ali spomenikom, ki sicer ne kaže nobenih umetniških ambicij, a vendar izžareva domačnost, in takoj začutimo, da ta kamniti spomenik ni samo človekov čustveni ali spominski odgovor, marveč kulturno dejanje in dopolnilo v prostoru.
Tako občudujemo kakovostne kamnoseške dosežke tudi ob železniških progah, ki jih je gradila tolikokrat zaničevana stara Avstrija, pa naj bodo to preobleke kamnitih mostov in drugih klesarsko obdelanih kamnitih členov ali pa s posebnim občutkom v naravo vključene škarpe, ki delujejo kot kaj skladna vez z okoljem, v katerem se nahajajo. Zelo težko oziroma nemogoče je zaznati, da bi ta kakovostno obdelana materija škodovala naravi, ali bi jo »posiljevala« ali poniževala.
In ko človek v svojem razvoju potuje skozi zgodovino, ostaja kamnita dobrina vedno ob njem. Zavedajmo se, da je kamnito gradivo žlahtno in je v človekov izrazni in pojmovni svet vedno prinašalo nezamenljivo kvaliteto, saj ga je spremljala od rojstva naprej, v veselju, slavi, žalosti, zmagoslavju in mu končno prineslo tudi spomin po slovesu.
Motijo se tisti, ki poskušajo na vseh ravneh brez premisleka nadomeščati naravni kamen z različnimi novimi materiali in z njimi doseči enak odgovor. Naravni kamen je prvina s tistimi enkratnimi in nezamenljivimi lastnostmi, ki jih ni mogoče poljubno menjavati po ad hoc izraženih željah in hotenjih posameznika, ki so mu vrednote te prvine postranske in nepomembne ali celo neznane.
Narod pa, ki si želi iz svojega nedrja na tak ali drugačen način odstraniti kulturnozgodovinske spomine oziroma dokumente, med katerimi zavzema vidno mesto prav stavbna dediščina z množico kamnoseških dopolnitev, nima osnov za graditev prave prihodnosti, saj sam sebi reže korenine, ki ga vežejo s preteklostjo in prihodnostjo.
Vir:
Slabe, Marijan (1991) Kamen, človekov sopotnik. V: Varstvo spomenikov, letnik 33, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana, str. 175
