Suhi zid je na Krasu osnovna gradbena struktura, ki ji stabilnost zagotavlja skrben izbor kamenja in njegova pravilna postavitev v konstrukcijo. Strukturno celovitost mu po eni strani zagotavlja pritiskanje kamnov drug na drugega, po drugi pa njihovo prepletanje v vzdolžni in prečni smeri. Gradi se ga s prelaganjem z bodočih njiv ali travnikov pobranega, odbitega ali izkopanega in ne posebej obdelanega kamenja. Graditelj se mora pri tem vedno znova privajati razpoložljivemu in vselej drugačnemu materialu ter ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo brez uporabe kakršnega koli veziva.
Tako bi lahko v sedanjiku zapisali eno od definicij Ede Belingar, nastale v sklopu projekta Living Landscape Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013. Kraški suhi zid pa je veliko več kot gradbena struktura; je starodaven miselni izziv z veliko uporabno vrednostjo, pogosto je materializacija zgodovinskih in simbolnih meja ter struktur in je tudi življenjski prostor.
Ko človek pride v stik s kraškimi nosilci znanja o suhozidni gradnji, neizogibno začuti njihovo veliko veselje do gradnje »na suho« in nalezljiv miselni izziv, ki jim ga to delo pravzaprav predstavlja. Začuti pa tudi njihovo željo pokazati svoje veščine, znanje in »trike« zainteresiranemu gledalcu, ki skoraj brez izjeme kmalu postane sograditelj. Tega segmenta kraške kulturne dediščine se namreč nalezeš.
Zgodba o sodelovanju Parka Škocjanske jame, Slovenija, pri projektu Living Landscape se začne na čisto človeški ravni z željo podpreti »kraške suhozidarje« pri ohranjanju in prenosu znanja na mlajše generacije. V ta namen so bile v sklopu projekta, ki se je začel oktobra 2012 in se zaključuje marca 2015, izvedene delavnice celostnega doživljanja pokrajine s ciljem usvajanja kraškega suhega zidu kot vrednote za kraške vrtčevske otroke in vzgojiteljice, izvajala jih je akademska slikarka Karin Lavin, delavnice spoznavanja osnov suhozidne gradnje za kraške osnovnošolske otroke nosilca ljudskega znanja Borisa Čoka, delavnice usposabljanja odraslih ljubiteljev za kraško suhozidno gradnjo, katerih praktični del je koordiniral Boris Čok s pomočjo Rudija Baka, Mitje Kobala, Vojka Ražma ter Zdravka Škrlja, izdan je bil tudi Priročnik kraške suhozidne gradnje, za katerim stoji tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Tokrat pa je pred vami zbornik strokovnih in znanstvenih spisov, ki bi mu, rabljenem s priročnikom, lahko rekli kar učbenik za vse nadobudne ljubitelje kraške gradnje »na suho« pa tudi tiste, ki bi želeli postati izvedenci v tej dejavnosti. V nasprotju s priročnikom, ki nas gradnje nazorno uči, spisi pričujočega zbornika kraško suhozidno gradnjo osvetljujejo in v nekaterih primerih predlagajo modele ter pristope za njeno dolgoročno ohranjanje z vidika različnih strok. Strokovna besedila, zbrana v tej publikaciji, kažejo na številne vloge in pomene, ki jih je kraška »osnovna gradbena struktura« pravzaprav imela in jih ima. Kraški suhi zid pripoveduje številne zgodbe o naravi in ljudeh na Krasu.
Celoten zbornik je dostopen na tej povezavi.
Vir: ZID na suho : zbornik strokovnih spisov o kraškem suhem zidu = Muro a secco : raccolta di testi tecnici sui muri a secco del Carso / [avtorji Eda Belingar ... [et al.] ; uredila Darja Kranjc ; prevod Multilingual Pro ... [et al.] ; avtorji fotografij Boris Čok ... [et al.] ; avtorja skic Borut Juvanec in Domen Zupančič]. - Škocjan : Park Škocjanske jame : Parco Škocjanske jame, 2014 ISBN 978-961-6490-38-2
