Soline terjajo posebno obravnavo zaradi svoje specifike. Eo enkratno sožitje kulturne in naravne dediščine, pa tudi dediščina glavne dejavnosti mest, ki je preživela številne družine. Dragoceno je, da se še dandanes ohranila pridelava soli na takratni zgodovinski način, saj je le-ta edinstven dodatek kakovosti soli. Dandanes pa celo dajejo soline poleg soli tudi zdravilno morsko blato (fango) in slanico, ki se uporabljata za zdravilne in lepotne kopeli.
Ohranjena kompleksa pričata o dveh tipih solinarske dejavnosti: srednjeveški v t.i. Fontaniggah ter v začetku XX. stoletja modernizirani Leri in Strunjanu. Soline so izoblikovale enkratno kulturno krajino. Sistemi kanalov, nasipov, mostov, solnih polj, poslopij in vsega, kar je človek v tem prostoru ustvaril, so čudovit primer uravnoteženosti med naravnimi in antropogenimi elementi, ki se stapljajo v celoto.
Tudi slovenska morska sol se lahko pohvali z zaščitenim poreklom, podobno kot istrsko oljčno olje. Certifikacijska organizacija je solinam podelila certifikat, ki potrjuje, da v solinah pridobivajo piransko sol z geografskim poreklom.
Soline so izoblikovale enkratno kiulturno krajino. Stoletja so se širila od kopnega proti morju in ustvarile novo kvaliteto v prostoru. Še v 20. stoletju so prostrani kompleksi pomembno sooblikovali podobo obale. Danes so večinoma uničeni, kulturna krajina pa spremenjena do nerazpoznavnosti. Zato je tembolj dragocena pričevalnost ohranjenih primerov. Sistemi kanalov, nasipov, mostov, solnih polj, poslopij in vsega, kar je človek v tem prostoru ustvaril. So čudoviti primer uravnoteženosti med naravnimi in antropogenimi elementi, ki se stapljajo v celoto.Človek je z njihovo gradnjo preoblikoval okolje, vendar obzirno, brez usodnih posegov.
Na nekdanjih močvirjih okoli izliva Dragonje v morje so domačini najbrž že v 10. stoletju, zanesljivo pa dobra tri stoletja pozneje začeli pridobivati sol. Sprva je bila monopolist beneška država, nato Avstrijci, za njimi Francozi, spet Avstrijci, Italijani in Jugoslovani. Sredi 14. stoletja so se tukaj naučili delati petolo, oblogo solnih bazenov, katere osnova je utrjen mulj z dna, obdelan s soljo iz izhlapevajoče vode in zelenimi algami, ki se tam razvijajo. Ker se v bazenih nastajajoča sol ne meša z ilovico z dna, požanjejo kot sneg bel pridelek. Predvsem zadnja leta posvetijo še posebno pozornost prvi košnji: kot ima pri žganju posebno vrednost prva tekočina, ki priteče iz kotla, tako imenovani cvet, ki ga na kmetih še zdaj hranijo za zdravilo, jo ima pri soli solni cvet s povsem enakimi kristali, ki jih na začetku žetve skrbno poberejo z vrha.
Pridelovanje soli na zaključenih proizvodnih enotah je odvisno od vremenskih razmer, plime in oseke ter petole na dnu kristalizacijskih bazenov. Slednja preprečuje, da bi se sol mešala z blatom, zato je tako pridelana bela in brez zemeljskih primesi. Petolo, umetno gojeno preprogo iz mikroorganizmov, sadre in zelene alge so v severno jadranskih solinah pričeli gojiti paški solinarji v 14. stoletju. Bela sol iz naših solin je postala nepogrešljiva v trgovanju po vsej Evropi.
Vir:
Benčič Mohar, Eda. Kulturna dediščina podeželja občin Piran in Izola ter Mestne občine Koper. Tavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, marec 2004
