Saj je sploh slučaj, da stoji v Sočergi. Janko iz Lukinov se spomni, da so ga hoteli najprej graditi tam, kjer je danes lovski dom pri Trebešah. Vrag si ga vedi, kaj jim je rojilo po glavi. Kakorkoli že, ta današnji lovski dom je potemtakem mogoče smatrati za nadomestilo. Če ste ga videli, je prav nepotrebna »nobel« gradnja – pritiče lovcem in njihovim dejanjem.
Janko Gregorič iz Lukinov mi je pokazal delovno knjižico svojega nonota, Paliska Jožefa. Bil je glavni kamnosek pri gradnji doma in ima vpisano delovno dobo od 18.08.1948 do 31.10.1951 kot gradbenik zadružnega doma v Sočergi. Enajst jih je bilo redno zaposlenih pri gradnji, medtem ko so morale družine od Karlov, Bilobradov, Maršičev, Šekov, Pisarjev, Olike, Sočerge, Lukinov, Tuljakov, Sokoličev, Pičurov, Mavričev, Perajev do Trebeš (Vi, ste že kdaj slišali za vse te zaselke?) tri leta vsak dan dati na razpolago po enega člana družine; malico pa so morali imeti s sabo. To je bila obvezna rabota. Nekateri bi se zadovoljili tudi z izrazom prisilno delo. Vendar, daleč od tega. Ti ljudje so gradili šolo za svoje otroke! Ni šlo drugače.
Zgradili so prostore za štiriletno osnovno šolo skupaj z dvorano – prostore, ki bi jim jih lahko zavidali v vsakem mestu. To so naredili za svoje otroke! In to je razlog, da ta mogočna stavba, za današnje razmere povsem nepotrebno, krasi Sočergo. Dobro, spomnili bi se lahko tudi sosednje slovenske osnovne šole v Črnici, pa kaj, kdo to pomni. Ti štirje razredi so se gnetli v enem prostoru. Spodaj ste poleg tega imeli še garderobo in drvarnico; po hodniku pa ste prišli v dvorano. Današnjih zunanjih vrat v dvorano, tako Sergij iz Karlov, ki je nabiral znanje v tej šoli vsa prva štiri leta, sploh ni bilo. V domu so bivali vsi pomembni predstavniki oblasti. Zgoraj je bilo stanovanje za gozdarja in tovar'šico (prosim, ločeno). Poleg stavbe doma pa je imel gozdar še prkat za prašiče in ograjo za kokoši. Tu bi se lahko navezal na trudno zgodbo moje 85-letne tašče, ki je pri devetnajstih letih po končanem učiteljišču takoj po vojni morala sto kilometrov od doma v Prekmurje po nalogu poučevati v osnovno šolo, ki so jo pravkar organizirali.
Domačini so mestu, kjer je stal Zadružni dom rekli »poli pika«. Morda je to kaj povezano s tem, kar pravi Sergij v nadaljevanju? «In kada smo po šoli tukli balo, je šla bala čez stazo skoraj do Slatine. In jo je trebalo jeskat ane dve vure«. Pa saj starejši niso bili nič boljši, »je bil pr' šoli plac za balinanje po maši; so šli jegrat na bale in potjer so se razžvižgali in so igrali moro kantado dok so morali kričat«. Vsako nedeljo je bila to največja fešta. Ta plac za balinanje se točno ujema z zagrajenim delom asfaltiranega dvorišča, ki ga je novi lastnik odel v čvrsto betonsko ograjo. Svoj čas so to mejo zaradi kakšne fešte ob prazniku sv. Evfemije zamejili z vejami in bršljanom in jo kasneje odstranili tik tak.
Šola je že zdavnaj šla v Gračišče. V tistem prostoru so potem naredili gostilno. Sedeli so priročno kar na šolskih stolih. Ja, tako je bilo. Potem je Janko iz Lukinov leta 2003 na svoje stroške obnovil strop v dvorani, razširil oder – za kar je dobil les od krajevne skupnosti - prepleskal celo dvorano in naredil garderobo za nastopajoče. Še marsikaj mi domačini niso povedali, toda vedite, to je njihov dom!
Dom je bil od krajanov kot zadružna lastnina. Ni prav, da smo jo uničili. Ljudje so se presneto mučili za skupno dobro in sedaj so jim to za vedno vzeli in to ni pošteno. Ali se tega zavedate?
Z zadružnim domom je upravljala krajevna skupnost, nato je prišla notri Lama Dekani. Krajevna skupnost ni mogla nastopiti kot pravna oseba pri tem poslu, tako da je bil celoten zadružni dom prenesen na Občino Koper, ta pa je ga je prenesla na Lamo, ki je tudi nekaj vložila v prostore. Skoraj dve tretjini zadružnega doma v Sočergi je sedaj Mestna občina Koper prodala za okrog 105.000 EUR. Bilo bi celo prav, da dobijo denar tisti, ki so se mučili na raboti.
Ja, to je menda edini zadružni dom v koprščini, ki se je prodal (ben, pasivna stavčna konstrukcija je slovenščini tuja: ki ga je Mestna občina Koper prodala).
Vinko pisar
