Značilnosti
Strmo kraško pobočje, imenovano Stena ali Griža, ki obkroža vas, sestavlja skupaj z Osapsko dolino značilno prehodno pokrajino Bržanijo, ki se na severozahodu začenja pri Dolini v zaledju Trsta in se razteza od Socerba do Črnega Kala, Bezovice do Podpeči.

Rodovitna in s prijetno ter blago mikroklimo obdarjena dolina je zelo zgodaj pritegnila ljudi, da so si na tem kraju zgradili večje naselbinsko jedro. Da je bila dolina že zgodaj naseljena, pričajo tudi ostanki zidane rimske grobnice, kamniti stebri in podstavki, več oljenk, rimskih novcev ter fragmenti steklenih in keramičnih posod.

Vas je razdeljena na Pod steno (pod Kraškim robom), Katinaro (v smeri proti Mačkovljam, danes na italijanski strani) in Mlinarje (kjer je nekdaj obratoval mlin na Osapski reki). Današnja podoba vasi, zlasti njenega zgornjega dela pod steno, kjer je večinoma ohranjena tradicionalna stavbna dediščina s kvalitetnimi kamnoseškimi izdelki prejšnjih stoletij (Pustova domačija, stara oljarna-torkla), dejavnost kulturnoumetniškega društva »Domovina«, ki nadaljuje tradicije društvenega življenja iz konca 19. stoletja, kakor tudi oživljanje starih običajev, pritegnejo številne obiskovalce od blizu in daleč.

Danes je Osp obiskovan tudi zaradi strme stene, ki je tako značilna za to vas. Plezalci iz vseh koncev sveta se spoprijemajo z različnimi plezalnimi potmi, ki vodijo proti vrhu stene. Vas je za potrebe bivanja plezalcev uredila tudi lep in prostran kamp.

Osapske stene vabijo številne plezalce iz ožje domovine in sosednjih dežel, pa tudi zaradi submediteranske ornitofavne. Zaradi posebnih mikroklimatskih razlogov, se pravi značilne južne lege, kamninske podlage in bližine morja, je Osp tudi edino večje sredozemsko rastišče v Sloveniji, ostenja nad vasjo pa prava posebnost, ki jo med drugim predstavlja Tommasinijeva popkoresa, ki zacveti v mesecu aprilu.

Osapska jama (grad)
Osapska reka nastane z združitvijo hudournikov s flišnega pobočja tinjanskega hriba in kraških izvirov. Zanimiv za obiskovalca je obisk velike kraške jame-izvira, v kateri je bil, še v ne tako davnih časih, manjši grad-utrdba. Pred jamo se v deževnih dneh tvori manjše jezerce.

Jama je tudi pomembno arheološko najdišče s številnimi prazgodovinskimi, antičnimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami. Previsna stena in jama v njej sta domačinom v času turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn nudili varnost in zaščito. Prve zapise o arheoloških najdbah iz Ospa zasledimo v začetku osemdesetih let 19. stoletja, ko so pozornost arheologov in ljubiteljev starin poleg Osapske jame z ruševinami srednjeveškega obrambnega zidu pritegnile predvsem številne rimske najdbe, ki so prihajale na dan pri poljedelskih delih na ledinah Grubeljce in Na vardi. Poročila o teh prvih najdbah so bila skopa, le redke so našle pot do muzejev, večina pa se jih je porazgubila. Leta 1880 si je najdišče pri Ospu ogledal tržaški naravoslovec in arheolog Carlo Marchesetti, do prvih izkopavanj pa je prišlo šele leta 1897. Vodil jih je Karel Moser, najdbe pa so prišle v zbirko tržaškega muzeja. Po teh prvih raziskavah ob koncu 19. stoletja so najdišča pri Ospu postopno utonila v pozabo, ponovno pa so v dvajsetih letih 20. stoletja oživele speleološke in hidrološke raziskave Osapske jame, začete proti koncu 19. stoletja. Jamo je večkrat obiskala tudi skupina tržaških jamarjev in amaterskih arheologov ter v veliki vhodni dvorani izkopala več prazgodovinskih, rimskih in srednjeveških najdb, ki jih danes hranijo v Trstu. Ob pomanjkanju drugih sistematičnih arheoloških raziskav je današnje poznavanje poselitve Osapske jame v veliki meri vezano prav na te najdbe.

Zgodovina
Osp je tudi najstarejša vas v Sloveniji, saj jo omenjajo že leta 1067 kot Ozpe, kar je celo 77 let pred prvo omembo mesta Ljubljana.

Njen zgodovinski razvoj sega že v pozno antiko oziroma zgodnji srednji vek, ko je širše območje vasi (Hospum, Villa Hospe, Ospo) sodilo pod tržaško škofijo – med drugimi vasmi je že leta 1067 tudi Osp prišel pod freisinške škofe – leta 1254 pa je skupaj z ostalimi vasmi Kraškega roba prišel pod koprski komun in v tem okviru ostal kot pomembna beneška mejna postojanka vse do konca 18. stoletja. Bližina beneško-avstrijske meje, turški vpadi, ki so se zlasti okrepili ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja ter beneško-avstrijske vojne tekom 16. stoletja, so narekovali utrjevanje obrambnih postojank in naravnih zatočišč, med katere je sodila tudi Osapska jama. Poročila koprskih podestatov in kapitanov iz tega obdobja nam govorijo o pogostih obmejnih spopadih in o prizadevanjih za vzdrževanje teh utrdb in njihove oborožitve.

Hitrejši gospodarski in kulturno-prosvetni razvoj vasi je bil povezan z velikimi političnimi in upravnimi spremembami v 19. stoletju, predvsem pa z uspešnim in dinamičnim razvojem Trsta. Leta 1819 je v vasi zrasla prva slovenska osnovna šola v Istri, leta 1897 pa pevsko in bralno društvo »Domovina« ter Posojilno in konsumno društvo (1900). Za vsestranski gospodarski in kulturni napredek vasi je imel največ zaslug dolgoletni osapski župnik in dekan ter deželnozborski poslanec Josip Kompare (1858-1925).

V obdobju med obema vojnama in med NOB je bil Osp ob sosednji Gabrovici prizorišče pomembnih dogodkov, odločilnih za potek narodnoosvobodilne borbe v Slovenski Istri. Med 2. svetovno vojno je bil del vasi požgan. V povojnih letih pa sta nekdanji pomen in gospodarski utrip vasi začela zaradi odrezanosti od Trsta in odseljevanja domačinov močno upadati.

Gibanje števila prebivalcev:

Leto      1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002 2012  2021
Št. preb. 305   389  418   250   204  173    155    -      188     200

 Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS 

Vir: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872

Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.