Glavna zanimivost trga je vodnjak oziroma zbiralnik deževnice, razgibana baročna stvaritev zgrajena po hudi suši leta 1776. Vodnjak sestavlja pravokotna dvugnjena ploščad s kamnito ograjo, pod katero je veliki zbiralnik. Na ploščad vodijo stopnice, ki jih krasita alegorična kipa Postave in Pravice. Na ščitu Postave beremo podatke o vodnjaku: letnico, opis namena gradnje in imena meščanov, ki so prispevali sredstva za njegovo gradnjo. Na ščitu Pravice pa so mestni grb, grb družine Marcello in grb rodbineBemba.
Skozi zgodovino
Arheološke raziskave v mestnem jedru Pirana (Stari trg), neposredni bližini mandrača (danes Tartinijev trg) in na prostoru sv. Jurija kažejo na intenzivno gradbeno dejavnost, ki se je pričela že v prazgodovinskih obdobjih, rimskem – poznorepublikanskem (1.st. pr.Kr.) in rimskem imperialnem času, ko je obseg naselbine verjetno segal vse do nekdanjega mandrača, kjer bi lahko bilo tudi rimsko pristanišče. Naselje si je morda v času zgodnjega cesarstva pridobilo status integrirane celote, mogoče peregrinske skupnosti ali vicusa.
V tlorisni zasnovi odkriti ostanki rimskih objektov na Starem trgu odstopajo od pravokotno zasnovanega najstarejšega mestnega trga in ne potrjujejo domnevi o rimskem urbanem izročilu, ki naj bi se ohranilo prav na omenjenem trgu. Na sedanjo urbanizacijo Starega trga (Prvomajski trg) in samega mestnega jedra je vplival predvsem čas od 5. do 7. st. po Kr., na kar kažejo temelji obzidja iz tega časa in številne arheološke najdbe, poselitev prostora pa je bila v tem času verjetno omejena na sam rt Madona. Mestno obzidje, ki je potekalo po vzhodni stranici trga, je v tem času varovalo samo predel današnje Punte. Na smer enega najstarejših mestnih obzidij so se v zgodnjem srednjem veku, ali že prej, naslonili objekti, ki so tako pričeli oblikovati vzhodno stran najstarejšega mestnega trga in nakazali pot širitve mesta. Znotraj obzidja je do leta 1283 stala mestna hiša (Antico Palazzo), po priključitvi Pirana k Benetkam pa je trg izgubil funkcijo osrednjega mestnega trga.
Pirančani v suši odkrivajo »čudežne« vodnjake
Vodnjak na Prvomajskem trgu je največji v Sloveniji in na Jadranu in ne pušča.
Boris Šuligoj, Koper
sob, 28.07.2012,
Jože Drešar z Restavratorskega centra RS je dejal, da so pred petimi leti obnavljali prvomajski vodnjak, ki je največji v Sloveniji in tudi na Jadranu. V njem je običajno vedno kakšnih 450 kubičnih metrov vode (zdaj je je nekoliko manj). Vodnjak, ki so ga zgradili leta 1776 po hudi suši, je večji del vkopan pod zemljo, gladina vode v njem sega do višine tal ob vodnjaku. Zunanje stene so kamnite, kamni so povezani z apnenim vezivom, notranja stena pa je skoraj povsem zalikana z apneno malto. In to tako kakovostno, da v ometu ni nobene razpoke, tako voda nikjer ne uhaja. Tudi morje ne prodira vanj, čeprav je dno nekje na višini morske gladine ali še nekoliko nižje. Vrhnji del vodnjaka je obložen z belim kirmenjakom. Med vrhnjim tlakom in vodnim hramom je skoraj meter debela plast mivke, pod njo pa še skoraj 20 centimetrov rečnega peska. V vseh letih se je umazalo samo 20 centimetrov mivke, ki so jo ob zadnji prenovi v celoti zamenjali. Zamenjali so tudi polovico tlakovcev na pohodni površini in nekaj drugih uničenih kamnitih delov. Namesto izvirnih kipov alegoričnih figur Postave in Pravice so postavili kopije. Med obnovo so iz njega izčrpali vso vodo, počistili vso nesnago in poskrbeli, da je vodnjak dobro zaprt. Voda je bila še v začetku 20. stoletja pitna in Pirančani so se preskrbovali z njo. Seveda so nanjo zelo pazili. Strokovnjaki menijo, da bi bila (ob uporabi dodatnih filtrov) še danes pitna. Toda Pirančani bi bili zadovoljni že, če bi jo v sušnih letih uporabljali za pranje ulic, za zalivanje in v sili za sanitarno vodo ali gašenje. Moti pa jih, ker pri prenovi niso poskrbeli za to, da bi v vodnjak speljali nove žlebove, po katerih bi ga napolnili z vodo.
Vodnjak na Prvomajskem trgu ni edini, ki bi ga v sili lahko bolje izkoristili. Celoten podzemni del dvorišča piranskega Križnega hodnika minoritskega samostana je tudi vodnjak, v katerem imajo 300 kubičnih metrov vode. Minoriti z njo zalivajo svoj vrt. Če bi bila sila, bi jo posodili Pirančanom, je dejal gvardijan pater Slavko Stermšek.
V zgodovinskem mestu je skoraj vsako notranje dvorišče ali večja palača imela svojo cisterno. Večina njih ni več uporabnih. Morda pa bi jih z malo truda in investicij toliko usposobili, da bi jih v nujnih primerih lahko koristno uporabili.
Vir:
http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve
https://sl.wikipedia.org/wiki/Prvomajski_trg_(Piran)
http://www.delo.si/novice/slovenija/pirancani-v-susi-odkrivajo-cudezne-vodnjake.html
