legendi: Nekoč je neki prebivalec te vasi nesel v Trst prodajat beke. Na svoji poti je zašel. Bil je zelo utrujen in jezen. V tistem trenutku se mu je ena butara bek raztresla. V jezi jo je brcnil in vzkliknil: Prekleta butara! Ko se je vrnil domov je svojo vas poimenoval Butari.  
O zgodovini vasi Butari se ni ohranilo nobenega pisnega vira. Zato so še toliko bolj dragoceni ustni viri. 92-letna gospa Katarina Kozlovič, ki sedaj živi v Trseku se (za vse nas) spominja davnih dni v Butarih. Njen bistri spomin sega nazaj v njena otroška leta, predvsem pa v čas prve svetovne vojne.

V času druge svetovne vojne vas Butari ni bila porušena.

Po 2. svetovni vojni so začeli ljudje posamično in tudi cele družine odhajati v mesta Koper, Trst in druga mesta ter celo v daljne države (Avstralija), ker je bila doma velika revščina. Nekateri ljudje, ki so ostali na vasi, so hodili na delo v mesto celo peš ali s kolesom. Ostali pa so obdelovali zemljo na kmetiji...

V današnjem času si ljudje obnavljajo stare hiše ali pa gradijo nove. Vračajo se iz mesta na vas, kjer obdelujejo manjše površine zemlje, za lastno uporabo, bolj za sprostitev in rekreacijo v popoldanskem času in med vikendi. Sicer pa so zaposleni v različnih službah. Osebni avtomobili in (sicer slabe) avtobusne zveze so zmanjšale oddaljenost mesta od vasi.

V Butarih živi danes približno 30 ljudi, vendar vsakodnevno ali ob vikendih prihaja v Butare še veliko nekdanjih vaščanov, ki so se preselili v mesta. Tu imajo svoje hiše ali vikende in obdelujejo tudi zemljo.

 V vasi deluje balinarski klub Šterna. Pod vasjo, v zaselku Šukljani, so zanimive ruševine starih istrskih hiš. Sama vas je zanimiva za sprehod po njej, saj ohranja značilne istrske ozke vaške ulice.

VAŠKA ANEKDOTA

Zanimiva je zgodba o vaškem paleštrinu – mlinu za koruzo. Bilo je v času druge svetovne vojne. V eni izmed hiš (pri Matiji) so imeli skrit paleštrin v mizi. Kajti tedaj je bilo prepovedano imeti tak mlin pri hiši, zaradi davkov. Paleštrin je bil sestavljen iz dveh okroglih kamnov. Zgornji kamen je imel luknjo na sredini v katero so dali koruzo in luknjo pri strani, v katero so vtaknili palico, ki je bila speljana v poševni legi do stropa. Tam je bila v gredi druga luknja v katero so vtaknili to palico in z njeno pomočjo vrteli kamen. Kamna sta bila vgrajena v mizo. Tudi ostali ljudje iz vasi so nosili mleti koruzo v to hišo. Nekega dne v letu 1942 pa jih je nekdo izdal. Prišla je inšpekcija in karabinjerji z namenom, da bi zasegli paleštrin. Gospodar je pokril mizo s prtom in postavil nanjo vino. Nekaj gospodov je sedelo za mizo in pilo vino, drugi pa so premetali celo hišo, toda našli niso ničesar, saj je bil paleštrin skrit v mizi...

Besedilo: Salvator Žitko. Mestna občina Koper