Za vasjo Pomjan zavije cesta mimo igrišča, kjer se kmalu razcepi desno proti Fijerogi in levo k zaselku Dilici. Pot k zaselku je le delno (polovico) prevlečena z asfaltno prevleko. Ostali makedanski del ceste občasna neurja še vedno rada razdrejo. Sprehod po vrhu slemena pa je zato za prirode željno oko pravo veselje! Večji del te slikovite ceste obdaja star kamniti zid, ob katerem rasejo različne vrste grmičevja. Lahko si zamislimo kakšno čudovito paleto barv ustvari jesen na tem delu poti...
Ob približevanju k zaselku dobi popotnik morda občutek, da v njem ni življenja. Res je zaradi izseljevanja prebivalcev v obalna mesta zaselek postopoma propadel, toda v zadnjih letih se ponovno revitalizira. Celo z daljne Gorenjske so se naselili sem novi ljudje, obnovili in posodobili so stare domačije, ter v zaselek pripeljali novo življenje - med drugim tudi iskre konje.
Ena od značilnosti tega kraja je ta, da je po 2. svetovni vojni v zaselku živelo kar 9 policistov (takratnih miličnikov) in še dva rezervista; skupno torej 11. Tako so bili Dilici v tistih časih gotovo najbolj uniformiran kraj v Istri. Toda do leta 1956 so postopoma skoraj vsi ti državni uslužbenci in čuvaji reda odšli v Koper in druga obalna mesta. Iz te skupine policistov je v Dilicah ostal danes le še Emil Sergaš.
Ob vstopu v zaselek zagledamo najprej prav njegovo hišo. Dokaj velika je in značilno istrska, v njenem dvorišču pa se nahaja tudi hišni vodnjak. Toda poleg je še eden vodnjak, veliko večji, z kamnito ogrado je zaščiten krog in krog. Nekoč je bil na tem mestu puč. Toda praoče (biž'nono) Emila Sergaša je nekega dne v njem z brento na ramenih utonil. Kmalu po tem dogodku so iz puča naredili vodnjak in ga istočasno obdali še z visokim kamnitim zidom. Prostor ob tem velikem ograjenem vodnjaku je sicer tudi glavni, osrednji del zaselka. Od tu je speljana še ozka 'vaška ulica', ki nas odvede do nadaljnih domačij.
Po pripovedovanju Emila Sergaša sega začetek zaselka Dilici k trem istoimenskim družinam, ki so se nekoč v davnini tu naselile. Po 2. svetovni vojni je v Dilicih živelo 9 družin in še ena, nekoliko oddaljena (proti dolini reke Rokave) s številko 10 nad vrati. Ljudi je bilo takrat 74, številni otroci pa so hodili Pomjansko osnovno šolo.
Zaselek je dobil elektriko leta 1950, vodovoda pa, žal, še vedno ni.
Z roba Dilic se razprostira čudoviti pogled na sosednje vzpetine z zaselki na njihovih vrhovih. Tako lahko lepo vidimo tudi znani Glem s starim gradom.
Gibanje števila prebivalcev:
Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002 2012 2021
Št. preb. 19 37 46 10 4 3 2 np 7 14
Viri:
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS
Vir: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872
Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
