Ob lepem vremenu, zlasti po dežju, vidimo tudi Benetke. Dostop do vasi je po cesti Gračišče-Brezovica-Oprtalj (Portole). Gradin je razdeljen na dva dela, višjemu predelu, takoj pod cerkvico pravijo Gôrenja vas, tu je tudi najmanj ljudi, na spodnji strani pa je zaselek Dolênja vas. Dolenja vas ima tudi svojo kapelico, ki je bila zgrajena pred kratkim.
V Istri je bilo v poletnih mesecih vedno pomanjkanje vode. Dokler niso iz Hrvaške potegnili vodovod proti Momjanu, so prebivalci gornjega dela vasi imeli svoj studenec na Štrpanju, do katerega se pride mimo cerkve in pokopališča. Prebivalci spodnjega dela vasi pa so hodili po vodo na Stedenoc. Blizu Gradina sta še dve stari porušeni domačiji Jarkarji in Tidiči, ki so po nekaterih govoricah najstarejši del Gradina. Stanovalci teh dveh porušenih domačij so se po drugi svetovni vojni preselili v vas. Za vas so značilne velike enonadstropne domačije, grajene iz istrskega sivega kamna. Pravilo je, da je pred hišo korta, ki ob številnih zasajenih cvetlicah, vodi v lepo urejene domove.
Vas je imela dolga leta sedež krajevne skupnosti, ki pa se je pred nekaj leti preselila v Brezovico, kjer so novi prostori z gasilskim domom, in gostilno. Na Gradin je vezana tudi pevska skupina Kantadori, ki povezuje pevce iz vseh koncev krajevne skupnosti Gradin. Gradin, kot ostala tukajšnja naselja, ima burno zgodovino. Skozi zgodovino je Gradin, kot ostale vasice, pripadal različnim oblastnikom. Že leta 1028 je cesar Konrad II. podaril gradinski fevd Oglejskemu patriarhu, ki ga je priključil Novigrajski škofiji. V 13. stoletju je fevd pripadal momjanski gospodi, 1420., pa mu je zavladala Beneška republika. Zaradi nenehnih vdorov nevarnih turških in uskoških konjenikov, so vasico že zelo zgodaj utrdili z višjim zidom, ki je bil leta 1556 obnovljen in dodatno utrjen.
Pred vojno so si zaslužili kruh tudi tako, da so oskrbovali istrska mesta z drvi in senom. Na vozove so natovorili seno, drva, … in "švelti" dol proti morju, da so vse to prodali … Največ sena je šlo v Trst. Ker je bila okolica Kubeda in Rižane dokaj nevarna zaradi "vagabondov", ki so napadali in ropali vozove, so domačini odhajali skupaj po poteh rižanske doline proti Škofijam v Trst. Velikokrat se je zgodilo, da se je seno "prehitelo" prevrnilo in takrat so si skupno pomagali. Veliko domačinov se je v povojnem času, polnem negotovosti, odselilo v Avstralijo, Argentino, Ameriko, Italijo. Tako je danes vasica v podobnem stanju kot marsikatera druga istrska vas.
Naselje se je razvilo v položnem pobočju in hiše sežejo prav do najvišje točke slemena, vrh katerega je pokopališče in cerkev. Cerkev Sv. križa je iz l. 1782, ko jo je posvetil škof Stratico. V 19. stoletju so jo razširili, restavrirali pa l. 1926. V zadnjih letih so naredili fasado in prenovili streho. Zvonik je vzidan v cerkev, kjer je tudi glavni vhod.
Narava je tu neokrnjena, zrak je čist, na jugozahodni strani se širijo pravi bukovi gozdovi, kar je za istrske razmere redkost. Gozd je bil od nekdaj glavni vir dohodka tukajšnjim prebivalcem, zato obstaja še ena teorija, od kod ime Gradin. Gospa Marija Šavron je povedala, da naj bi vas dobila ime po mogočnem hrastu gradnu, v narečju gradin (Quercus petraea), ki je nekoč stal tu. Že od nekdaj so domačini gojili vinsko trto in pridelovali dobra vina. To izvrstno kapljico smo poskušali pri Silvanu Šavletu.
Zaradi nadmorske višine, je podnebje nekoliko ostrejše, tudi zime so hladnejše in vaščani se spominjajo, da je v zimskem času velikokrat polja pobelil sneg. Zato pa je v poletnih mesecih toliko prijetnejše, saj pihlja osvežujoča sapica, ki omili pripeko.
Silvano Šavle je pripovedoval o dogodkih iz preteklosti. O preteklosti je spregovorila tudi gospa Marija Šavron.
Narečni govor je melodično obarvan, nekoliko drugačen od šavrinskega, čičkega in rižanskega govora. Na mladih je, da ga ohranijo z vsemi svojimi posebnostmi.
Njiv tu nikoli ni bilo veliko, saj so imeli prostrana polja za seno, ki so ga vozili v Trst. Danes so polja, njive in terase v veliki meri zaraščeni. Nekateri pa vseeno vztrajajo in še obdelujejo njive njihovih non in nonotov. Ime vasi nas napeljuje na veliko število antičnih gradišč in utrdb in prav nič čudno ne bi bilo, da so mu prav zaradi tega dodelili ime grad-in, saj je prav v smeri proti Tuljakom ladinsko ime »v gradu«, ki spominja na obstoj nekdanjega gradišča in poznejšega gradu.
Gibanje števila pebivalcev:
Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 2002 2012 2021
Št. preb. 164 164 168 118 96 97 75 75 59
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 i n Orožen Adamič, M. et al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
