Močno razbrazdano severno pobočje marežganskega hriba se strmo spušča proti Vanganelu, med dvema takima žlebovoma pa se najde prostor tudi za kak zaselek. Med slednje spadajo Sabadini, ki se nahajajo med žlebovoma potokov Morigle in Mrzleka.
Sabadini se nahajajo med vinogradi, njivami, oljčniki in sadovnjaki, pod Marezigami. Na zahodu pa se odpira krasen razgled. Starejše domačije so bile razporejene večinoma ob cesti. S časom, zlasti po drugi svetovni vojni, so na njihovih vrtovih in bližnjih njivah zrasle nove. Nekoč je živelo v Sabadinih okoli trideset družin. Večina se je ukvarjala s kmetijstvom, imeli pa so še kovača (pr' Mikola), čevljarja in šiviljo. Takrat sta bili v Sabadinih tudi gostilna in trgovina (pr' Mirke), kjer so se zbirali domačini. Gostilna je imela salo za ples, kjer je bilo še posebej veselo za pusta, ko se je plesalo kar tri dni zaporedoma.
V Sabadinih ni nikoli primanjkovalo vode. Vsaka domačija je imela svojo šternico. Poleti pa so domačini hodili po vodo v skupni vodnjak sredi zaselka. Nekatere gospodinje so bile perice. Prale so "robo" na Morigli, južno od zaselka. Nekateri so prodajali tudi seno v Trst, ki so ga peljali z vozovi.
Večina starih domačij je enonadstropnih z dvoriščem. Ljudje pa so živeli tudi v skromnejših, pritličnih hiškah.
Med drugo svetovno vojno so tudi Sabadinci aktivno sodelovali v odporu. Veliko domačinov je bilo po letu 1944 tudi interniranih v nemška koncentracijska taborišča. Po vojni je veliko ljudi zapustilo rodno vas in odšlo po svetu. Ostali pa so se zaposlovali v takrat nastajajoči koprski industriji. Danes se domačini ukvarjajo s kmetijstvom le iz ljubezni do zemlje. Tako se v okolici urejajo novi oljčni nasadi in tudi vinogradi so vzorno urejeni.
Stari priimki so bili Domio, Sabadin in Babič. Tem so se kasneje pridružili še Bojič, Gligič in Jager.
V Sabadinih si je zgradil hišo tudi znani producent in prevajalec Matija Barl, ki se je vsem zapisal v srce kot glavni junak v filmu Kekec. Dramaturgijo je študiral na AGRFT, od leta 1962 živi v Nemčiji kot samostojni producent, prevajalec in priložnostni igralec.
Električna napeljava je v Sabadine prišla razmeroma zgodaj. Tako so prve žarnice zagorele že leta 1949. Za vodovod je bilo treba počakati nekoliko več, vendar so se ljudje znašli tudi s starim vodnjakom in kasneje s hidroforji. Novo življenje je prišlo v zaselek v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je posodobila cesta in se je uredila vodovodna napeljava.
Tako danes živi v zaselku okoli štirideset ljudi v petnajstih gospodinjstvih.
Viri:
http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
