Naravni rezervat obsega severno obrežje Strunjanskega polotoka s pripadajočim dvesto metrskim pasom morja. Najznačilnejši del je štiri kilometre dolg in do osemdeset metrov visok flišni klif; stik morja in kopnega je v celoti ohranjen v bogastvu svojih naravnih oblik in procesov. Na celotni dolžini klifa so dobro vidne vodoravne plasti laporja in peščenjaka, zanimivi pa so geološki in geomorfološki pojavi, kot so nalomljeni skalni bloki, spodmoli, mikrotektonski prelomi in gube, ki so še posebej izraziti na posameznih rtih. Kopni del rezervata je porasel z značilnimi submediteranskimi grmovnimi in drevesnimi vrstami, kot so mali jesen, črni gaber, ruj, na Rtu Ronek pa uspevajo tudi prave sredozemske rastline, kot sta mirta in jagodičnica. V morskem delu rezervata so prisotne tako hladnoljubne kot tudi sredozemske rastline in živali.
Informativne table so postavljene v piranskem delu rezervata, in sicer ob vznožju klifa in ob poti nad klifom.
Dostopi je mogoč s treh strani: s kopališča v Strunjanu ob vznožju klifa, od cerkve Sv. Marije in Strunjanskega križa nad klifom ter iz Simonovega zaliva ob vznožju klifa.
Vir:
http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=63&id_informacija=522