Popotnika dr. Heinrich Hoppe in Friederich Hornschuh sta v svoji knjigi, ki je bila objavljena leta 1818 v Regensburgu, med drugim pisala tudi o botaniki in se navduševala nad subtropskim rastlinjem v Ankaranu. Pred več kot sto leti je članek o flori v Ankaranu objavila tudi avstrijska revija o botaniki (Osterreichische Botanische Zeitschrift Jahrg. 1860, s 245).
Informacija o samostanu
Ko so Grki imeli svoje kolonije v nekaterih delih zahodne istrske obale, so poslali - kakor pravi legenda- morske vile v Ankaran. Njihova kraljica Euformo, ki jo je Zeus oropal nesmrtnosti in jo izgnal iz te prelepe dežele, je prerokovala, preden je za vedno izginila v valovih morja, da bo ta prostor mesto najbolj veselih dogodkov. Arheologi so našli v Ankaranu čudovite ostanke rimske kulture in civilizacije. Nekaj teh ostankov je danes v
koprskem muzeju.
V 9. stoletju je bila na pobudo tržaškega škofa zgrajena cerkev, ki so jo posvetili tržaškemu mučeniku sv. Apollinariu. Dvesto let kasneje (1072) je tržaški škof Adalger podaril to cerkev, z vsemi posestvi vred, benediktinskemu samostanu S.Niccolo v Benetkah.
Novi lastniki so povečali svoje posesti z darili in pridobitvami ne samo v Ankaranu, ampak tudi v Kopru in po vsej zahodni istrski obali do Poreča. Zgradili so tudi samostan.
Čudovito notranje samostansko dvorišče. Danes služi kot izjemen ambient za za goste hotela Konvent
Benediktinci v Ankaranu so imeli tudi velike zasluge za uspešen razvoj vinogradov in rast oliv. Z vinom iz samostanskih vinogradov so oskrbovali hišo vojvode Filippa Viscontija in slavno družino Litta. V 16. stoletju so bila znana vina te dežele izvožena v Nemčijo kot "Lacrimae Christi" (Kristusove solze).
Samostanski hodnik, danes del hotela Konvent
V velikih kamnitih posodah, ki jih danes vidimo po vrtovih, so Benediktinci hranili oljčno olje. Zapis iz sredine 16. stoletja omenja, da samostan ni plačeval davka za olivno olje, katerega so menihi izdelovali na svojih stiskalnicah v samostanu. Ogromne stiskalnice so bile pred leti odstranjene.V teku stoletij so Benediktinci večkrat obnovili samostan.
Najstarejši del lahko še vedno vidimo na severozahodnem delu stavbe. Koprčani so cerkev ob samostanu imenovali S.Niccolo D Oltra, da bi jo lahko razlikovali od svoje, ki je stala blizu koprskega pristanišča. Njen zvonik je bil končan leta 1572 v lepem Guelfskem stilu. V prvi polovici 17. stoletja je samostan dobil približno tak videz, kot ga je imel pred nekaj leti.
Današnji izgled samostana
Moderno stavbo omenjajo v svojih spisih tudi dva koprska škofa in škof iz Novigrada Giacomo Filippo Tommasini; slednji dodaja:"Poleti prihajajo menihi iz Benetk semkaj na zabavo, saj je v teh krajih zdravo podnebje in gredo lahko menihi svobodno na ribolov na samotne obale." Leta 1661 pa se je koprski škof Zenon pritoževal nad nemoralnim življenjem menihov v samostanu. Samostan je obstajal okoli 5 stoletij in je bil v tem
obdobju zakladnica umetnin od 14. do 18. stoletja. Ko je leta 1774 Beneška republika ukinila samostan, je večji del zaklada izginil brez sledu.
Prelep samostanski vodnjak
V času Ilirskih provinc je samostan postal vojaška bolnišnica. Novi lastnik, ki je Convent namenil turizmu, ni bistveno spremenil arhitekture zgradbe, čeprav je izvedel več restavracijskih del. Vodnjak Conventa, kot ga danes vidimo, je bil zgrajen leta 1835. Izdelala sta ga Bonifazio iz Pirana in Dominik iz Kort nad Izolo. Leta 1880 je dal lastnik zgraditi na pročelju tri oboke in je v njihovo notranjost postavil kamnito stopnišče ter tako
omogočil obiskovalcem občudovanje dvorišča z vodnjakom.
Vir:
-Slovenska Istra, gradivo Obala za turistične vodnike, Iztok Bončina
- foto zgodbe blogspot
